Mednarodni dan invalidov in oseb s posebnimi potrebami

Včeraj, tretjega decembra, je bil mednarodni dan invalidov in oseb s posebnimi potrebami.

Kot mama hčerke z nalepko otroka s posebnimi potrebami podpiram, da se na ta dan javnost spomni, da so ti ljudje med nami. Edino, kar bi dodala, je, da to ne bi smel biti le en dan v letu, pač pa vsak dan.

Težko sicer govorim v imenu vseh invalidnih in drugih oseb s posebnimi potrebami, lahko pa izrazim, kaj čutim in kako njihov svet doživljam kot mama.

Moja hči vsak dan preživi v okolju, kjer je lepo sprejeta. Kjer ji ponudijo pomoč, če jo potrebuje, kjer so njenega videza in vedenja vajeni in kjer se lahko zlije z množico, brez da bi kdo nepremično buljil vanjo. ❤️

A situcija se obrne na glavo, ko se znajde v okolju, kjer je ne poznajo. Na primer na sprehodih po mestu, na prireditvah, v knjižnicah, v trgovinah, v restavracijah, na plaži … Takrat mnogi odrasli in otroci vanjo nemo strmijo. Kaj pa vem, zakaj je tako. Nam se ne zdi nič posebna, ker jo vidimo vsak dan. Vem samo to, da bi jim v tistem trenutku najraje razložila, da videz pač včasih vara. In da ta punca razume, da se ne more kosati z njenimi vrstnicami, ki so že prave dame. A da so njene kognitivne sposobnosti tako visoke, da jo, tako kot vse ljudi, prizadane, ko je zavrnjena in nesprejeta. 😞

Razumem. Ljudje niso krivi. In čeprav me ob takih začudenih pogledih še vedno spreleti neprijetna bolečina, jim ne zamerim. Zavedam se, da se niso vajeni družiti z osebami s posebnimi potrebami. Ker sistem ni tako naravnan. Že v predšolskem obdobju smo starši otrok z razvojnim zaostankom pri vpisu v šolo deležni opozoril, naj čim prej začnemo razmišljati o vpisu v specialne institucije ali prilagojene programe, češ da je to za naše otroke najboljša rešitev … ker tam bodo med sebi enakimi ali podobnimi … ker tako ali tako ne bodo dosegali standardov znanja … ker od teh otrok menda ne smemo preveč zahtevati, ker ne zmorejo, saj bodo potem nič drugega kot frustrirani najstniki … 😫

»Kako strašná slepota je človeka!«

Prepričana sem, da je na tem mestu povsem primeren zgornji citat iz Uvoda h Krstu pri Savici, sploh glede na to, da smo včeraj na koledarju odkljukali tudi Prešernov rojstni dan.✍️

Skratka, tako razmišljanje mi je resnično tuje, nazadnjaško. Si predstavljate, kako se ti otroci, ki pridejo iz izoliranega okolja, daleč stran od realnega sveta, nevešči socialnih veščin in nepripravljeni na interakcije in situacije, na katere naletijo v včasih kruti družbi, potem sploh znajdejo? 😟

Slovensko šolstvo je žal ostalo pri integraciji. Redke ustanove si upajo narediti korak naprej in izvajati inkluzijo. Moja hči ima srečo, da je otrok inkluzije. Sošolci in učitelji ji pomagajo pri usvajanju šolskega znanja, v prijetnem okolju spretno pridobiva tudi socialne veščine. Mnogo otrok žal te izkušnje nima, čeprav bi si večina od njih to zaslužila in večina njihovih staršev to tudi želela.

Dr. Pavel Geržan pravi, da so v preteklosti skupnosti ljudi npr. z Downovim sindromom, epileptike, invalide imeli za svete, ker »svetlijo svoj čas in prostor in vanju vnašajo dimenzijo, ki je zgolj racionalnost ne premore.«

Danes ljudje trenutnega sistema take posameznike največkrat skušajo odriniti na stran, namesto da bi se trudili, da se jih vključi v družbo in da se jim pomaga ne glede na ceno. In začeti je treba v zgodnjem obdobju, v vrtcu in šoli.

Inkluzija ni namenjena samo otrokom s posebnimi potrebami, ampak vsem otrokom. Z njo bi dosegli, da bi imeli šolo, v kateri sta poleg uspešnosti pomembna tudi vključenost in dobro počutje vseh otrok, da ne bi bilo pomembno samo znanje, pač pa tudi socialno vključevanje. Ko bo enkrat družba zaživela na tak način, bodo lahko vsi otroci in odrasli tudi mojo hčer gledali z drugimi očmi. Razumeli bodo, da so vsi ti posebni ljudje enako kot mi, človeška bitja s srcem in inteligenco. In potem bodo uvideli, da so prav ta bitja tista, ki lahko naše življenje naredijo posebno, unikatno. 💛

Tako preprosto je to. 😉