V obdobju epidemije in samoizolacije berem različne objave. Nekateri starši poročajo, kako naporno je organizirati vse aktivnosti, od vzgoje, razlage šolske snovi in pomoči pri šolskih dejavnostih, potem pa oddelati še vsa gospodinjstva opravila, skuhati kosilo … Hkrati pišejo, kako lepo je, ko je družina skupaj, ko imajo družinski člani spet čas, da se pogovarjajo, gredo skupaj v naravo …
Trenutna situacija je brez dvoma nenavadna. Šolanje na daljavo, službene obveznosti prav tako, prepovedano druženje s prijatelji in z znanci, ukinjen javni promet … Nemogoče stvari so postale vsakdanje. Domovi so se sicer iz začetnega kaosa počasi spremenili v bolj organizirana in umirjena gnezdeca. Staršem pa ni dolgčas. Tisti, ki imajo mlajše otroke, jim morajo sem in tja ponuditi pomoč pri načrtovanju, razlagi, branju itd. Staršem starejših otrok oziroma najstnikov tega ni več treba početi, saj so načeloma bolj samostojni in disciplinirani, le na štedilnik je morda treba pristaviti kak lonec ali dva več. Seveda govorim o družinah, ki v času izbruha epidemije upoštevamo samoizolacijo, ki mislimo tudi na druge, bolj ogrožene skupine ljudi. Na primer kronične in onkološke bolnike, dolgotrajno bolne otroke, starejše ljudi … Razumem, da nekateri zaradi posebnih okoliščin zares ne zmorejo brez pomoči babice ali dedka, mnoge družine pa očitno same s sabo oz. brez starih staršev preprosto ne znajo živeti.
Za starše otrok z razvojnim zaostankom pravzaprav čas preživljanja doma v izolaciji ni nič posebnega. Takole namreč izgleda vsak vikend in vsak šole prost dan, če imaš otroka z razvojnimi težavami. Starši izvajamo »šolanje na domu«, logopedske vaje, gibalne aktivnosti, masaže, sprehode v naravi, poleg tega pa še kuhamo, pospravljamo ter opravljamo službene dolžnosti. Tak otrok dolgo ali pa nikoli ni popolnoma samostojen, ves čas potrebuje podporo staršev, pa ne zato, ker je razvajen, pač pa zato, ker ne zmore. Resnično ne zmore. In ker nam nihče ne more povedati, kdaj bo «naše epidemije« konec, smo se tega navadili. Kaj pa nam drugega preostane?
Sem in tja mi je že kdo rekel, da je v mojem pisanju zaslediti stremenje k popolni sreči. Sploh se ne strinjam. Gre samo za to, da v podarjenem paketu »Družina otroka s PP« iščemo lepoto. Da se prilagodimo in aktivno delamo v smeri, da se neprestano za vse dogaja napredek, da smo pri tem zadovoljni, da se imamo radi. Da smo fajn. In sama sem, če se imamo družinski člani fajn, srečna.
Dejstvo je, da smo ljudje tako narejeni, da se izjemno hitro prilagodimo. In mnogi tudi tako, da v težkih situacijah zmoremo najti pozitivne plati. Epidemija s koronavirusom ne bo trajala v nedogled, prinesla pa bo drugačne čase. A verjamem, da lahko vsi v teh dneh iz tega potegnemo veliko dobrega.
Predvidevam, da se bo znotraj družin pokazalo marsikaj … Preživljanje skupnega časa v karanteni bo za marsikoga izziv.
Pokazalo se bo med drugim tudi to, koliko balasta je v našem življenju. Presenečeni bomo ob dejstvu, da brez marsičesa lahko preživimo. In uvideli, kako krhko je naše življenje … in da je vse ničvredno, če nismo zdravi.
Izbruh lahko razumemo kot vojno z nevidnim sovražnikom. Lahko pa kot znamenje, da se končno ustavimo, umirimo, povežemo, namenimo pozornost svoji hčerki, sinu, partnerju, možu. Da se spet spoznamo. Zdaj imamo čas, da počnemo vse to, o čemer smo prej zaradi pomanjkanja časa morda le sanjali. In da se zavemo, kako malo potrebujemo za osebno srečo in mir v duši.
Kaj trenutno stanje pomeni za gospodarstvo, predvsem za male podjetnike, je druga zgodba. To bo težka preizkušnja. Tokrat sem hotela le izraziti, da je za vse nas, brez izjeme, ta čas idealen za poglobitev odnosov znotraj najožje družine.
Dr. Slavoj Žižek pa pravi, da bomo »morali z muko zgraditi drugačno normalnost.« In doda: »Pomembno je, kakšen svet bo po tem. Ali bomo izkoristili priložnosti ali pa se bo zgodilo to, o čemer je govoril že Hegel, torej da se lahko iz zgodovine naučimo samo nekaj, in to je, da se iz zgodovine ne moremo naučiti ničesar.«
Situacija je resna.
Kaj je trenutno v naši moči? To, da sprejmemo odgovornost, upoštevamo navodila in se držimo karantene … da pomagamo tistim, ki jih imamo radi, delamo za skupno dobro … tako se bodo naše babice in dedki lahko spet kmalu igrali z vnuki … in vsi se bomo spet družili, objemali in rokovali tako kot nedolgo nazaj.
Pa ostanite zdravi.?