Mini junak Martin

Ni enostavno. Vsaj za starše ne, saj zahteva veliko odrekanja. Vendar ko se začnejo kazati prvi napredki, ko ti posveti luč na koncu predora, ko vidiš, da si imel prav, ker si verjel v svojega otroka, dobiš neverjetno energijo. Pri vsej zgodbi pa je največja tolažba to, da otrok uživa, se rad uči, postaja vedno bolj samozavesten in samostojen.kobacanjeNe bom pozabila dneva, ko sem ga zagledala in so me pozdravile njegove vedoželjne oči, ki so zrle v svet in sporočale, da je iz pravega testa. Oče ga je držal v naročju, saj tedaj še niso poznali pomembnega pravila: tla so način življenja. Pa smo šli na tla. Z Martinom sva imela prav pameten pogovor. Bil je zadovoljen, saj smo mu končno dali priložnost. Tisti dan mu je uspelo nekaj, kar mu do tedaj še ni nikoli. Juhu! Brez joka. Niso mogli verjeti. A to je bil šele začetek.

Čez nekaj dni je pri nas doma zazvonil telefon. Obupana starša sta hitela pripovedovati, kako jima je fizioterapevtka brez pametnega argumenta dopovedovala, naj ne pričakujeta preveč od fanta in da je možno, da ne bo nikoli hodil. Z možem sva ju pomirila in sta nama seveda verjela, kajti sosedje nas poznajo, saj so sledili Nininemu napredku in se čudili našim maratonskim trasam za kobacanje na vrtu.

Zaradi Martinovega radoživega značaja sva takoj vedela, da se bodo stvari, ob pravi podpori staršev, kmalu začele odvijati na bolje. Starša sta dobila program, prilagojen Martinu. Odločila sta se, da bodo trenirali štiri ure na dan. Vključen je bil celostni pristop, s poudarkom na motoričnem delu.

Čez slab mesec je fant že po vseh štirih raziskoval okolico hiše, se poigraval s prstjo, rožicami in zelenjavo na vrtu. Po nekaj kilometrih kobacanja pa je, ne boste verjeli, naredil tudi že prve korake. »Hej, Martin, kdaj greš z nami v hribe?«

Njim je uspelo. Ker so učenje pričarali v igro. Ker so bili disciplinirani. Ker so bili in so še prava ekipa.

Danes z veseljem z vami delim zgodbo o malem junaku Martinu, ki se je rodil mnogo prezgodaj, majhen za pest, a bojevit kot lev. Izpod peres njegovih staršev si lahko podrobnosti preberete v nadaljevanju. prezgodnji porod

Martin se je rodil leta 2015, in sicer v 25. tednu. Imel je 770 gramov in 35 cm. Že prvi dan je pokazal svojo borbeno naravo. Meseci so minevali, Martin je rasel in se je primerno razvijal. Vse preiskave so bile v redu, niso pokazale, da bi bilo z njim kaj hudo narobe, imel je le izrazito hipotonijo. Bil je zelo živahen in navihan fant, prve težave pa so se začele, ko se nikakor ni hotel obrniti s hrbta na trebuh. Začeli smo hoditi na nevrofizioterapijo, kjer mu ni bilo všeč in se je upiral. Z nevrofizioterapevtko smo ponovili handling – rokovanje z dojenčki – in pokazala nam je nekaj vaj, ki smo jih lahko izvajali doma. Vaje niso bile prav nič prijetne, saj smo Martinu raztegovali roke in noge, on pa je pri tem neprestano jokal. Napredka v smislu premikanja in gibanja tudi po nekaj mesecih nevrofizioterapije ni in ni bilo. Najbolj pa naju je šokiralo, da nama je nevrofizioterapevtka rekla, da Martin najverjetneje nikoli ne bo hodil. Vprašala sva jo, na podlagi česa lahko to sklepa, a nisva dobila odgovora. Tisti dan sva se odločila, da bova pomoč poiskala pri Jerneji in Klemenu. Vedela sva, da imata s tega področja ogromno znanja, predvsem pa izkušenj, saj smo kot sosedi neprestano spremljali Ninin razvoj in njen napredek.

Jerneja in Martin sta se že prvi dan odlično ujela, z nekaj stimulacije in spodbude je Martina motivirala, da se je kmalu obrnil. Že od tistega dne naprej sva oba po njenem nasvetu začela animirati Martina in ga spodbujati pri obračanju in je tako v nekaj dneh osvojil obračanje ter pridobil moč v rokah. Tedaj sva bila trdno odločena, da sva pripravljena z Martinom trdo delati. Želela sva si, da bi čim prej shodil in bi tako lahko sporočila nevrofizioterapevtki, da se je krepko zmotila.igra v naraviKlemen in Jerneja sta po začetni evalvaciji Martinu pripravila individualni program, ki je zajemal celostni pristop s poudarkom na stimulaciji senzorike in grobe motorike. Vse skupaj je bilo hkrati učenje in igra, Martin je užival in midva tudi. Trenirali smo vsak dan, nekatere vaje je delal z mamico, nekatere z očkom. In po dveh tednih so se že pokazali rezultati. Začel se je obračati s trebuha na hrbet in nazaj, v obe smeri, začel je tudi »pasti kravice«. Po nadaljnjih dveh tednih je bil napredek očiten. Po navodilih smo mu naredili klančino, da je občutil težnost. Ko smo izvajali vaje na tleh ali v naročju, smo ga slekli, da je čutil podlago. V vadbo smo vključili senzorične predmete, različnih oblik, materialov, barv in še in še. Tukaj se je zelo aktivno vključila babica, ki mu je vsak dan poiskala vsaj tri različne predmete, in bilo ga je zanimivo opazovati, kako je spoznaval in kako se je odzival na različne stvari. Kmalu je Martin začel kobacati, sicer na začetku nazaj, čez dan dva pa na kuhinjski mizi naprej, potem se je samostojno usedel. Z vsakim dnem je bolj in bolj napredoval, mi pa smo navdušeni vsak večer odkljukali aktivnosti, ki so bile napisane po programu.

Ko je začel kobacati, se je najraje potepal po stopnicah, kar smo mu dovolili in ga spodbujali. Po dveh mesecih izvajanja programa se je Martin začel v pravilnem vzorcu premikati po vseh štirih, omogočili smo mu, da se je premikal po stanovanju, asfaltu, travi, vrtu. Srečo imamo, da imamo vrt, da je lahko raziskoval po njem, kolikor je želel. Sosedje so navdušeno opazovali njegov napredek in se veselili z njim. V dveh mesecih smo naredili več kot v dobrih petih mesecih nevrofizioterapije. Ker sva vztrajala in se pridno držala aktivnosti po programu ter spodbujala Martina, da je čim več kobacal, sva ga pripeljala do tega, da se je začel postavljati na noge in je naredil prve korake. Po dobrem mesecu varnih korakov je naš fant brez strahu začel osvajati daljše razdalje. Z dobro voljo, optimizmom ter trdim delom smo dosegli normalen razvoj našega fanta. Bravo, Martin!

cof

Jerneja Renko by

Za več informacij o razvojni metodologiji SPECIAL TEAM kliknite TUKAJ!