Prisežem, da nikoli nisem niti pomislila, da bi lahko imela težave z nosečnostjo, še manj, da bi bilo kar koli narobe z zdravjem mojih otrok. Ampak … življenje je polno presenečenj.
Starši otrok s posebnimi potrebami smo menda posebni. Ampak vsi smo po svoje posebni, drži? Za razliko od drugih smo mogoče le pogosteje žrtve pomilovanja. Kako si? V redu …, le en problem imam …, ampak to ni nič v primerjavi s tvojim, ne bom jamral, ker ti imaš pa res težko situacijo … Stop! Mi smo OK.
Ampak tega se človek počasi navadi, pravzaprav začne razumeti, da ljudje ne mislijo nič slabega. Še vedno pa mi dvignejo pritisk komentarji, kot na primer tale:
»Otrok s posebnimi potrebami je vsekakor nekaj posebnega. V času svojega razvoja potrebuje veliko več pomoči in strokovnega svetovanja.«
Do tukaj vse OK. Se popolnoma strinjam. Res potrebuje več pomoči kot drugi. On mora določene stvari ponoviti tisočkrat, medtem ko je njegovemu vrstniku to jasno že po peti ponovitvi. Nekatere stvari mu moramo razložiti drugače in večkrat.
»Toda vi ste še vedno samo starši in ne strokovnjaki. Pomislite, da svoje probleme pogosto raje zaupate bežnemu znancu kot svojemu partnerju. Enako je z otrokom. Vaša pravica je, da ga imate neskončno radi, da se zanj bojite in mu želite najbolje. Toda le težko mu boste koristili, če se boste prehitro izčrpali. Včasih je lažje odšteti kak evro in otroka za urico prepustiti strokovnjaku − mimogrede, ta pri delu ne bo čustveno obremenjen in bo zato toliko učinkovitejši − sami pa si vzemite čas za sprehod, počitek ali pogovor s prijateljem. Vso pravico imate, da si vzamete nekaj časa zase in sami oziroma s partnerjem brez otroka odpotujete na dopust. Še vedno vam pripadajo stari konjički in prijatelji. Ne pozabite nanje.« (Odlomek iz članka z naslovom Razbito ogledalo).
Ja, in mi smo SAMO starši. Pa saj je ja logično, da smo prav starši tisti, ki svoje otroke najbolje poznamo? In to, da smo čustveno vpleteni, je le pozitivna plat celotne zgodbe. Starši smo s svojim otrokom daleč najboljša ekipa. Veste, kaj bi mene najbolj izčrpalo? Občutek, da nisem za svojega otroka, ki si sam ne more pomagati, naredila čisto vsega, kar je bilo v mojih močeh. Da nisem za nasvet in pomoč vprašala vse strokovnjake, ki so mi v tem času prišli na pot. Da sem ga mirno prepustila tujim rokam, jaz pa medtem s prijateljico klepetala na kavi. Vse to seveda lahko počnem, ampak šele potem, ko sem zanj naredila vse. Čisto vse. Da bo le lahko nekoč samostojen.
Zakaj ste mi rekli, da ne bo hodila? Zakaj, da ne bo nikoli govorila? Zakaj, da ne bo mogla … Sčasoma se naučiš, da take komentarje preslišiš. Takrat potem preberem kakšno inspiracijsko življenjsko zgodbo.
Ne bom pozabila trenutka, ko sva z možem pripeljala hčerko na posvet k strokovnjakom, ki naj bi ji pomagali pri razvoju sluha in govora. »Vi ste še vedno samo starši in ne strokovnjaki. Zaupajte nam. Mi bomo vse uredili. Vzemite si čas zase in živite kar se da običajno življenje.«
Dragi moji, če bi jih midva takrat poslušala, Nina ne bi dosegla to, kar je. Ninino rojstvo je bila namreč prelomnica v našem življenju. Šli smo skozi težke trenutke, vendar pa smo z njenim rojstvo ogromno pridobili: neprecenljivo spoznanje, kaj vse lahko naredimo z otrokom v razvoju, sposobnost, da se znamo upreti zastarelemu sistemu in dokazati, da materina intuicija premika meje, in da lahko pridobljeno znanje širiva med starše, ki se znajdejo v podobni situaciji, oz. med ljudi, ki se ukvarjajo z otroki.
Ampak za tem stoji dolga zgodba.
Se nadaljuje …
Jerneja Renko by
