Pri sedmih letih smo bili torej postavljeni pred nov izziv: ŠOLA. Kam? Vklop: gumb “ŠESTI ČUT”. Vpisali smo jo v redno lokalno šolo, ki jo obiskuje starejša sestrica. Za razliko od psihologa, o katerem sem govorila nedolgo nazaj, sta nama z možem ravnatelj in psihologinja prisluhnila in tako se je med nami ustvarila pozitivna energija, ki je Nini odprla vrata v nov svet. No, skorajda.
Nek notranji glas mi je neprestano šepetal, naj vseeno razmisliva. Razred z več kot dvajsetimi učenci, hrup, veliko sedenja in poslušanja, tekanja sem in tja … Mogoče bi šlo, sva se pa spraševala, ali bi bilo učinkovito. Iskala sva namreč nekaj, kar bi bilo čim bolj v kontekstu z našim razmišljanjem in pogledi na razvoj otroka oz. vsem znanjem, ki smo ga pridobili v letih dela z Nino. Intelektualni del našega individualnega programa je vključeval dejavnosti, ki so usmerjene v praktično preizkušanje ter prilagojene otrokovemu ritmu in interesom. Da naloge opravi in preizkusi sam, kar je pomembno za njegovo samostojnost in samozavest. Brez bergel. Doma smo imeli goro pripravljenega učnega materiala za razvoj jezika, vsakdanjega življenja, grobe in fine motorike. Nine pri intelektualnem treningu nismo nikoli silili k dejavnostim, vedno smo ji pripravili okolje, ki jo je motiviralo, da je šla sama v akcijo. Prav zato ji je učenje postalo eno samo veselje, nikoli breme.
Potem sva z možem zavrtela čas nazaj, z mislimi sva se vrnila v predavalnico na inštitutu, kjer so poudarjali, da je montessori pedagogika za otroke daleč najbolj privlačna in življenjska, saj z njo otrok pridobi notranjo disciplino, koncentracijo, vztrajnost, vestnost. Potem sem začela prebirati literaturo o tem vzgojnem pristopu. Bolj sem brala, bolj sem ugotavljala, da smo pravzaprav na nek način živeli življenje, kot ga je v svoji literaturi opisovala Maria Montessori.
Padla je odločitev. Šola je bila izbrana, vendar še zdaleč nismo bili na cilju. Otrok s posebnimi potrebami v tej šoli? Za take otroke so drugačne šole, prilagojene njihovim težavam … Po nekaj sestankovanjih s prekrasnimi ljudmi, ki so kreatorji slovenskega Montessori inštituta, po Nininem obiskovanju tedenskih delavnic v okviru programa za predšolske otroke in opazovanju njenega dela, so se odločili, da jo bodo vzeli. Neskončno smo vam hvaležni. Še so ljudje na tem svetu, ki znajo prisluhniti staršem. Hvala, ker ste prebrali Nino in ji dali možnost. In prav to je počela Maria Montessori. »Otrok je upanje človeštva. Skupnost mora otroku pomagati v vsej njegovi veličastnosti, ne pa v njegovi šibkosti.« (Maria Montessori)
Ob vstopu v šolo smo uredili tudi to, da je Nina dobila odločbo, s katero so ji bile ponujene ure dela s specialno pedagoginjo in logopedinjo. Zavedam se, da smo vodstvu šole naložili nekaj dela, vendar so oni našo zgodbo vzeli kot izziv. Neskončno so se trudili in se še trudijo. Danes povejo, da so hvaležni, da imajo Nino, saj se od nje učijo tudi oni.
Nina ima rada otroke in odrasle. Je prijazna, pogumna, vedoželjna, drzna, komunikativna. Uživa v igri s svojima mlajšima bratrancema, predvsem pa je nora na svoji starejši sestrični. Ko so skupaj, se ji meša od veselja. Takrat je zares srečna. Čeprav ne govori, se z nami znotraj družine, učitelji in sošolci veliko zmeni. Pogosto preseneti, da toliko razume in zmore. Če človek ne govori in ima ob tem še težave s slinjenjem, pri gibanju pa so njegovi gibi nekoliko okorni, si misliš, da ni prav inteligenten. In padeš s stola, ko ga vidiš, kako tako kot drugi otroci dirka s kolesom, se vozi s skirojem, teče, hodi v hribe, marsikaj že prebere, napiše, zna narisati lepo risbo. Zato Nino sošolci cenijo. Ker jo dobro poznajo.
Ker ima prijeten značaj, je povsod lepo sprejeta. Na tem mestu moram povedati, kako prijazne so z njo sestrica in njene prijateljice. Vedno, ko pridejo na obisk, jo vključijo v igro in se z jo pogovarjajo, čeprav vejo, da ne bodo dobile odgovora. Vedno bolj verjamem, da res drži, da žanješ, kar seješ …
Je pa situacija drugačna, ko se sprehajamo po ulicah in se srečujemo z mimoidočimi. Takrat mnogi presenečeno gledajo. Kaj je pa s tole punco narobe? In pogosto ni lahko. Če sem dobro razpoložena, jih pogledam nazaj in jim podarim nasmeh. Potem starejši po navadi umaknejo pogled, ne pa otroci. V tistem trenutku bi se tem otrokom najraje približala in jim razložila, kako je ta punca morala trenirati, da se lahko zdaj sama sprehaja, in vem, da bi bili navdušeni. Ampak nič jim ne zamerim.
Vsi se radi počutimo sprejete, ni res? Nič manj to ne velja za otroke s posebnimi potrebami. Le-ti imajo neverjetno izostren notranji čut, ki jim pomaga prepoznavati naravo ljudi. To velja tudi za Nino. Z vključevanjem v družbo in s prilagajanjem na spremembe Nina nikoli ni imela težav, ker so jo zelo hitro sprejeli. V družini smo bili glede tega vedno zelo odprti, hodili smo med ljudi, razlagali o težavah in rešitvah. Odkrit pogovor je najboljša terapija. Spomnim se, kako so po operaciji polževega vsadka k nam hodili na obisk sošolci sestrice in občudovali, kako je to res fajn, da zdaj bo pa kar slišala. »Jaz bi tudi to imela«, je komentirala neka deklica.
V šolo Nina vsak dan odhaja z neizmernim veseljem, domov pride zadovoljna. Priznam, resda tudi lačna, saj ima z žvečenjem hrane še vedno težave, zato pogosto ne poje toliko, kot bi morala. Zdaj, ko se sebe že bolje zaveda, ji je zoprno, ker se pri jedi umaže, popacka mizo. Ampak drugače ne zmore. Ne gre za to, da ji je vseeno in je nemarna, ampak ji preprosto njena motorika ne dovoljuje, da bi jedla tako, da ne bi bilo packarije. Učitelji pa jo tudi zelo dobro poznajo, in prav to je prednost, ki jo ta metoda omogoča. Bolj individualen pristop, učitelj opazuje otroka in njegove interese ter ga usmerja, da napreduje od ene aktivnosti k drugi. Celotno okolje v šoli spodbuja razvoj socialnih veščin, čustveno rast, fizično koordinacijo in predstavlja odlično kognitivno pripravo za prihodnje intelektualne podvige. V skupinah so otroci različne starosti, zato starejši pomagajo mlajšim. Nini pogosto priskočijo na pomoč, sami pa pravijo, da se tudi oni od nje veliko naučijo. Sicer pa bi najbolje sami povedali.
Se nadaljuje …
Jerneja Renko by
