NINA (7. del): Spoznanje, da ima vse svoj namen

Še vedno pa nismo dobili odgovora na vprašanje, kako spodbuditi ustno motoriko. V šoli je tedaj z Nino delala specialna pedagoginja, ki ima ogromno znanja s področja dela z otroki s specifičnimi težavami. Svetovala nam je prakticiranje nove metode. Juhu!

Z možem sva takoj začela raziskovati in ugotovila, da bi lahko s temi vajami premaknili Ninin napredek naprej. Po nasvetu Ninine specialne pedagoginje sva začela razmišljati, da bi se začela učiti tudi sama. Akcija! Seminar v Varšavi in pridobivanje novega znanja ter izvajanje vaj konkretno na Nini, hkrati pa tudi prijeten in zabaven izlet za vso družino. Krasna je Varšava, še lepši Krakow …

potovanje z družinoVedeli smo, da nas doma spet čaka intenzivno delo, hkrati pa smo se zavedali, da ne bo težav, saj nas je Nina tako ali tako vedno priganjala k delu, tako je pač navajena že od malega. Nina, lahko si prosta, pojdi se igrat, lahko pogledaš tudi risanko … Samo kavico popijem … Ampak ona je hotela še in še. Odločili smo se za dvourno terapijo med tednom in najmanj štiriurno med vikendom, poudarek je bil na spodbujanju ustne motorike. Tak urnik za nas ni nič posebnega, glede na to, da smo v preteklosti živeli življenje, ki bi ga lahko primerjali s trenerji profesionalnih športnikov. Treningi, dieta za krepitev in moč, brez izletov in počitnic. Zdaj ni več tako. Je mnogo lažje, saj ima velik del intelektualnih dejavnosti, grobomotorične stimulacije ipd. zagotovljene v šoli. Moj dan zgleda takole: služba, vaje z Nino, hkrati klepetanje s sestrico, gospodinjska opravila. Če je slučajno kakšna luknja, kar je redko, skočim na bližnji hrib in se nadiham svežega zraka. Zvečer pogovor z možem ali branje ali priprava na naslednji dan v učilnici. Super smo.

Še vedno me kdaj kdo vpraša, kako zmorem in kje najdem čas … Preprosto gre za prioritete. Za dejavnost, ki je zate v tistem trenutku najbolj pomembna, pač najdeš čas. In ko jo opraviš, si zadovoljen, da ti energijo za naprej. Zame sta to moji punci. No, seveda tudi mož. Mogoče res nisem najbolj v skladu s sodobnimi trendi, ki ves čas namigujejo, kaj vse moram storiti zase, da bom srečna. No, ko postanem nezadovoljna, utrujena, vem, da se prižiga alarm. In potem ukrepam, če sem naredila s puncama doma vse, kar sem si zadala. Zahtevna pa nisem. Ne potrebujem nič več kot nekaj minut čistega miru v naravi ali čvekanje s kolegicami, kdaj pa kdaj mi dušo poboža kakšen unikaten kos oblačila. Mogoče zveni zelo tradicionalno, ampak otroke imam zato, da sem z njimi čim več skupaj. Še lepše je, če smo skupaj vsi štirje. To je zame najboljša terapija.

Mislim, da nam je bila Nina poslana z namenom. Sestrici, ki je skozi način življenja, kot ga živimo, zrasla v samostojno, samodisciplinirano in empatično punco. Vsak dan je opazovala Ninine sistematične treninge, njeno doseganje ciljev s trdim delom in dobro organizacijo ter pripravo okolja znotraj družine, sprejemanje drugačnosti in odprtost za novo znanje. S tem pač živi. Zato ni čudno, da pravijo, da je zanimiva, nadarjena na mnogih področjih. Tudi ona je veliko pridobila.

Poslana je bila tudi nama z možem. To, kar sva doživela midva, torej smrt prve punčke in Ninine težave, naju je prisililo, da sva spet, vsak zase, premislila o vrednotah svojega življenja. Če ne bi že prej imela kakovostnega odnosa, če ne bi bila tako povezana in iskrena eden do drugega, bi verjetno težko ostala skupaj. Pogosto se vprašam, kaj je tisto, kar naju je obdržalo skupaj. Mislim, da skupni cilji, skupno načrtovanje. Da bo shodila, slišala, govorila in nekoč lahko živela samostojno. In da pri vsem tem sestrica ne bo prikrajšana. V času izvajanju intenzivnega programa res nisva imela časa drug za drugega, ampak to je bilo slabi dve leti. Spomnim se, da sva pred tem rekla, da če bo shodila, pa greva v New York. Sama. Na romantični teden. Pa sva, čeprav tri leta kasneje, res šla in združila to zaobljubo z deseto obletnico poroke. Sem in tja si vzameva čas samo za naju. Smučanje. Druženje s prijatelji. Kino in gledališče. Obisk prestolnic. Danes lahko svetujeva staršem, ki se znajdejo v podobni situaciji. In to je dragoceno, sploh če je preizkušeno. Ni res?

i8heyehdjnhw1u0nykmvhn2zkzcjmstadgns2f03x4jcz1lu2_FotorZ Nino sem spoznala novo definicijo popolnega otroka. Vsak ima svojo pot. Kot mama se čutim odgovorno, da mojima puncama pomagam na poti k samostojnosti. Da ju spodbujam, motiviram in pomagam v smislu, da pripravim okolje, da zmoreta sami in zrasteta v samozavestni bitji.

To vem zdaj, a rabila sem čas. Zato sem začela s pisanjem, da vam sporočim iz prve roke, da je možno. Ignorirajte nalepke, ki jih dajo otrokom nekateri naši strokovnjaki, to je njihovo delo. Ne znajo pa našim otrokom pogledati v srce. To zmorete vi. Verjemite v inteligentnost vašega otroka. Pametnejši je, kot mislite, čeprav zaradi določenih težav tega še ne zmore pokazati. Vaš otrok je v najboljših rokah, ko je z vami, saj ste starši najboljši učitelji. Na iskren in ljubeč način ga lahko naučite vsega. Nihče ni boljši učitelj od vas, ker ga nihče nima tako rad kot vi.

Nikoli ne ignorirajte vašega otroka oz. ne dovolite, da ga ignorirajo drugi. Razmišljajte odprto, pozitivno, opazujte svojega otroka in izberite zanj najboljše možnosti. Pripravite ga za svet, za samostojno življenje, kjer se bo učil na lastnih napakah ter s tem pridobival dragocene izkušnje.

Pogovarjajte se z drugimi starši. Še vedno slišim, kako prestrašeni prihajajo s fizioterapij. Ne pričakujte, da bo shodil pred 24 meseci … Lepo prosim, raje svetujte, kako naj mu pomagamo, ne pa da napovedujete, česa ne bo!

Stopite v akcijo. Mi smo še vedno v akciji. Nadaljujemo z vajami, saj je Nina zelo napredovala, predvsem na grobi motoriki, razumevanju in socialnem področju, tudi fina motorika je mnogo boljša, pridobila je na samostojnosti, samozavesti. Še vedno pa čakamo na govor. Počasi s pomočjo odličnih strokovnjakinj, ki delata v šoli z Nino, vključujemo kretnje, hkrati jih usvajajo tudi njeni sošolci, poleg tega uvajamo komunikacijo s pomočjo aplikacije. Sama sem pridobila še dodatno znanje s področja spodbujanja obrazne in ustne motorike, hkrati smo navezali nove stike s starši otrok, ki ne govorijo. Nekaj pa mi govori, da so nasveti izraelskega strokovnjaka, učitelja in predavatelja na področju obravnave govora, tisto, kar nas bo popeljalo spet korak naprej. Trenutno smo namreč Nini program spet nekoliko spremenili in ga polni adrenalina zdaj tudi izvajamo.

Naša sestavljanka se počasi sestavlja. Koščki so iz istega materiala. Vsi prijemi in metode, ki jih uporabljamo, izhajajo iz iste filozofije. V devetih letih pa smo spoznali, da ima vsaka metoda tudi kakšno pomanjkljivost. Zato smo spletli košarico in vanjo položili zmagovalne kombinacije, torej vse tisto, kar se je pokazalo kot najbolj učinkovito. Pri vsem tem moramo pristopati holistično in otroka obravnavati kot celoto in ne kot nabor posameznih sipmtomov. Še sreča, da je razvoj možganov dinamičen proces, torej proces, ki ga lahko ustavimo ali pospešimo. Slednje nam uspeva tedaj, ko otroku pripravimo stimulativno okolje, v katerem se igra in hkrati uči. Izobraževanje se res začne šele pri šestih, učenje pa ob rojstvu.

Potrebna je AKCIJA. Žal ni dovolj, če samo upamo in razmišljamo pozitivno. Najbrž poznate zgodbo o plevelu, ki raste na njivi. Če greste na to njivo in si z rokami v žepu govorite, da ni plevela, vam najbrž ni treba govoriti, da je plevela ogromno, toliko, da lahko preraste njivo. Plevela ne bo več takrat, ko ga boste izpulili. Ko boste ukrepali in začeli delati. In glede na to, da se možganske celice najhitreje razvijajo v prvih šestih letih življenja, čim prej začnite. Seveda pa nikoli ni prepozno. Pa srečno!

Se nadaljuje …

Jerneja Renko by

Za več informacij o razvojni metodologiji SPECIAL TEAM kliknite TUKAJ!