Preden sva se odločila, da bova imela otroke, nisva razmišljala o tem, da se nama lahko rodi otrok, ki ni zdrav. Seveda sva vedela, da to obstaja, brala knjige, gledala filme, kjer so se rojevali otroci z diagnozami oziroma primanjkljaji ali so se starši soočali celo z njihovo smrtjo. Ampak to je bil za naju svet tam daleč stran, svet, ki ga spremljava samo od daleč …
Zdaj vem, da tako bolezen kot smrt ne izbirata. Soočila sva se tako s smrtjo otroka kot z otrokom, ki je že v prvem letu dobival diagnozo za diagnozo. A zdaj tudi vem, da nikoli ne smemo obupati. Ker za dežjem vedno posije sonce.
Verjetno predvsem mame berete te vrstice. In prepričana sem, da je vsaj katera od vas mama, ki je morala kdaj poslušati, kako vaš otrok ne zmore tega in tega, kako je nemiren, kako slabo koncentracijo ima, kako težko dosega cilje in minimalne standarde, predpisane v kurikulumu … Morda ste mame, ki ste se morale že ob rojstvu soočiti z dejstvom, da vaš otrok nikoli ne bo dosegal mejnikov svojih vrstnikov. Morda ste mame dolgotrajno bolnega otroka in živite v strahu, kaj vas čaka sleherni dan. Morda pa ste mame, ki se s takimi vprašanji nikoli niste ukvarjale. Vse pa ste brez dvoma mame, ki po svojih močeh otroka vzgajate v duhu ljubezni in hkrati upanja, da bo vaš otrok nekoč zadovoljen odrasel moški ali zadovoljna odrasla ženska.
Seveda morda te vrstice berete tudi očetje. In to me veseli. Pa tudi prepričana sem, da tudi vi razmišljate enako. Drži?Otrokov razvoj se večinoma odvija spontano, vse se dogaja v rokih, po pričakovanjih. V primeru družin z otroki s posebnostmi v razvoju pa je čas največji sovražnik in nas stalno prehiteva. Običajno sledi zaskrbljenost v smislu, kako bo otrok zadostil družbenim in socialnim standardom oziroma kako bo šel v vrtec in šolo, kako ga bodo sprejemali vrstniki, ali bo lahko kdaj samostojen ipd.
Dejstvo je, da se starši, ko nam povedo, da z našim otrokom nekaj ni v redu, znajdemo v stiski. Predvsem mame smo tiste, ki največkrat odreagiramo zelo čustveno, kar pa nam vzame veliko moči in energije in nas pahne v svet nemoči, strahov in neskončnih skrbi. Znajdemo se pred situacijo, ko ne vemo, na koga naj se obrnemo, kdo nam lahko pomaga, kdo nas lahko potolaži in reče, da bo nekoč vse v redu.
Potem nas napotijo na preglede k različnim strokovnjakom, tam pa vedno znova doživljamo udarce po glavi in samozavestne napovedi, česa vsega naš otrok nikoli ne bo zmogel, ter hkrati nasvete v stilu, naj se že končno s tem sprijaznimo. Priznam, obstajajo, ljudje, ki nas potolažijo in nam dajo upanje, a to so žal redke izjeme.
Na tem mestu naj še enkrat povem, da vse, o čemer pišem, temelji na lastni izkušnji naju kot staršev otroka s težavami v razvoju in naju kot svetovalcev staršem, ki imajo prav tako otroke, ki se zaradi različnih vzrokov razvijajo počasneje od svojih vrstnikov. Najin način dela je nekoliko drugačen, kot smo ga vajeni v Sloveniji. Bistvena razlika je v tem, da začneva pri starših. Zato na srečanje vedno pride celotna družina, torej mama in oče z otrokom (včasih tudi sorojenci) oziroma dve mami ali dva očeta. Vsak ima namreč drugačno, edinstveno vlogo v odnosu do otroka. V kolikor gre za matere samohranilke, pride mama sama z otrokom. Kajti začeti je treba pri nas, starših.
Vsi bi se verjetno strinjali z nama, da je najbolj učinkovito, če starševsko vlogo odigramo iskreno in iskrivo, dosledno in odločno in vse to skupaj oblijemo s prelivom ljubezni. Le tako lahko pomagamo našim otrokom, da si zgradijo trdno in zdravo samopodobo. Tomisav Kuljiš pravi, da je ključno pri vzgoji, da je mama dobro in ne da je mama dobra. Prestrašena in neodločna mama ter oddaljen oče, ki slabo pozna lastnega otroka, nista prav dober tandem za vzgojo zrele, odrasle osebe.Vprašanje pa je, kako pa to doseči, saj ponavadi niti najmanj nimamo časa, da bi se posvetili sebi, ker imamo pred sabo otroka, ki nas potrebuje 24 ur na dan? In povrhu vsega je to še otrok, ki kmalu po rojstvu dobi kartoteko z nalepkami oziroma diagnozami?
Moram vam povedati, da je možno. Vendar na nekoliko drugačen način, kot nam v zadnjih letih predstavljajo trendi.
Najprej je smiselno razmisliti, kaj so vaše prioritete. Otrok ali služba? Otrok ali prosti čas? Če se najdete v tem stavku …MOJA PRIORITETA JE POMAGATI OTROKU, DA BO NAPREDOVAL IN IZKORISTIL SVOJ MAKSIMALNI POTENCIAL… ste na pravi poti. Vendar se neredko dogaja, da ne najdemo moči, da bi mu pomagali. Moči pa nimamo, ker doživljamo neprestane zavrnitve, pripombe, napovedi, česa vsega ne zmore in ne bo zmogel … Predvsem mame prihajamo iz raznih ambulant čustveno sesute, polne strahov, ki nas ohromijo in tudi telesno izčrpajo.
Verjamem, da se zdaj sprašujete, kako pomagati, in razmišljate v stilu ne morem, z možem imava oba službo, domov prihajava pozno, službe ne morem pustiti, potrebujemo denar, nimava nobene dodatne pomoči itd. Seveda, če hočemo preživeti družino, potrebujemo zaslužek. Tudi nekaj prostega časa ali vsaj prostih minutk mora biti, da si napolnimo baterije.
Recimo, da je torej vaša prioriteta pomagati svojemu otroku k napredku in samostojnosti. Vendar pa je to zaradi različnih okoliščin za vas velik PROBLEM – največkrat gre za pomanjkanje časa, volje in energije (sploh če neprestano poslušate, na katerih področjih vaš otrok ne dosega vrstnikov in kako moteče je oz. še bo za družbo).
Kaj midva svetujeva?
Velik korak boste naredili že s tem, da spremenite pogled na problem in vam OTROKOVE TEŽAVE NE PREDSTAVLJAJO VEČ PROBLEMA, PAČ PA IZZIV IN PRILOŽNOST ZA OSEBNO RAST.
Kar pomeni, da začnete čim prej iskati rešitve: teorije, ki so v skladu z našim razmišljanjem, metodologije, literaturo, delavnice, predavanja …
Midva kot starša sva ves čas vedela, da sva midva tista, ki lahko hčerki največ pomagava. Ker jo najbolj poznava, ker jo imava neskončno rada in ona naju in ker ni nihče na tem svetu tako zelo motiviran, da bi ji pomagal, kot midva. V naši deželi naju pri tem razmišljanju niso podprli. Češ, kako bosta vidva, saj nimata znanja, mi obvladamo, pustite in zaupajte jo nam, mi bomo kakovostno opravili svoje delo, vi pa lepo mirno živite svoje življenje …
Kako, prosim?
Strinjam se, da znajo in zmorejo strokovno opraviti kakovostno opraviti svoje delo. Ampak, dragi moji, terapije, ki jih dobijo naši otroci, so veliko premalo. Terapevti si lahko vzamejo omejeno količino časa za posameznika. Če bi bil pristop individualiziran, bi zaradi specifike posameznika nastalo neskončno možnosti, česar pa zdravstveni sistem ne bi preživel. Razmerje med zdravniki in pacienti je ogromno. Čas, ki ga lahko medicina nameni našemu otroku, je zelo omejen. To še posebej občutimo starši otrok z razvojnim zaostankom in imamo občutek, da premalo naredijo za našega otroka. Kljub vsemu pa je diagnostika zelo dobra. Medicina danes premika meje neverjetnega. Tehnologija se hitro razvija, zdravniki imajo ogromno znanja in izkušenj.
Strinjam se seveda tudi s tem, da mi kot starši največkrat nimamo dovolj znanja. A slednjega lahko pridobimo. Tako sva začela z izobraževanjem na ameriškem inštitutu IAHP, kjer sva dobila potrditev, da najine ideje niso znanstvenofantastične, pač pa v celoti uresničljive. Končno sva našla ljudi, ki so tako kot midva prepričani da SMO STARŠI NAJBOLJŠI OTROKOVI UČITELJI.
In tako sva na podlagi preštudirane literature in pridobljenega znanja na inštitutu odgovornost za hčerkin napredek prevzela nase (v sodelovanju z IAHP) in se nisva več zanašala na to, da bodo drugi slovenski terapevti in zdravniki vse uredili. V stikih sva seveda ostala z zdravniki, skratka, s tistimi, ki so verjeli v naše delo in predvsem v hčerkin napredek.
Na tem mestu pa bi izpostavila še nekaj, kar je poleg tega, da si vzamemo starševstvo za prioriteto, tudi zelo pomembno, in to je: s kakšnimi očmi gledamo svojega otroka. Pri delu s starši pogosto naletiva na situacijo, da mama in oče po pogovoru ali posvetu z neko avtoriteto, ki jim je dala upanje za njunega otroka, ki ju je opremila z nasveti ali ju naučila prijemov, s katerimi lahko pospešita otrokov napredek in izboljšata njegovo počutje, vidita tega istega otroka potem drugače, z drugimi očali – kar naenkrat njegovo nenavadno vedenje, njegov pogled, komunikacija ipd. ni več tako posebna ali problematična kot malo prej, kot sta imela starša v zavesti še informacije o tem, česa vsega ne bo zmogel.
Kako je to možno?
Seveda je, ker je veliko odvisne od naše percepcije. In ko začnemo na situacijo gledati drugače, ko se rešimo občutka, da imajo drugi ljudje, npr. različni terapevti, moč nad tvojo usodo, in ko začneš vajeti, s katerimi držiš usodo svojega otroka, obvladovati sam, potem se marsikaj spremeni. Ne samo da slika tisti trenutek postane lepša (sicer bi marsikdo temu rekel metanje peska v oči), v resnici se začnejo dogajati spremembe. Pa niti najmanj ne govorim o čudežih. Gre preprosto za to, da človek s takimi očali dobi moč, energijo, voljo, zagon in gre v akcijo, s svojimi pozitivnimi vibracijami pa posledično vpliva še na vse ostale družinske člane in še posebej na tega otroka, ki naenkrat začne bolj zaupati vase in v vseh dejanjih postaja vse bolj suveren.
Zato: VERJEMITE V SVOJEGA OTROKA. POPOLNOMA MU ZAUPAJTE, DA BO ZMOGEL IN DOSEGEL POTENCIALE, KI SO MU BILI DANI OB SPOČETJU.
Dragi starši, to pa bo veliko lažje, če se poleg zgoraj opisanega še izogibate vseh, ki v vašega otroka ne verjamejo.
DRUŽITE SE S TISTIMI, KI V VAŠEM OTROKU VIDIJO POTENCIAL.
In našli jih boste, verjemite mi.
Na tem mestu pa še odlomek iz knjige Posebna punca:
V tem času z Nino še zadnjič obiščeva razvojno ambulanto, a ne več tiste čarovniške. Tokrat je mlada razvojna zdravnica navdušena nad napredkom, kljub temu vztraja pri mnenju, da Nina določenih mejnikov vseeno zaradi diagnoze ne bo mogla doseči. Čeprav se psihično pripravim na ta pregled, me spet sesuje. A se tokrat prej kot enem tednu spravim spravim k sebi, saj zdaj v denarnici nosim talisman v obliki sonca, na katerem je zapisana zgodba, ki bi jo najverjetneje lahko zapisala vsaka mama s podobno izkušnjo:
Pri treh mesecih mama reče zdravniku, da je z njenim otrokom nekaj narobe. Zdravnik reče, da vse mame tako rečejo. Pri šestih mesecih je situacija z otrokom ista, pa zdravnik reče, naj ga ne primerja z drugimi otroki. Pri devetih mesecih je že jezna, ne ker ve, da nekaj ni v redu, ampak ker se nihče ne zmeni zanjo. Zdravnik reče, da je res malo počasen v razvoju, ampak bo še vse v redu. Pri osemnajstih mesecih zdravnik ugotovi, da ima resno poškodovane možgane in reče, da ne da nekaj ni v redu, ampak je tudi brezupen primer! Kaj je spremenilo ta dan? Je otrok naenkrat postal brezupen, se je mama spremenila? Ne, le zdravnikovo mnenje se je spremenilo na ta dan! Potem pa je ta »čustveno vpletena, nerealna« mama odgovorila: osemnajst mesecev sem vam govorila, da nekaj ni v redu, pa ste rekli, da ni nič narobe. Niste imeli prav. In tudi zdaj nimate, ko pravite, da je brezupen primer!!!
Odločno in dokončno sklenem, da se bom od sedaj naprej pregledov, ki me spravljajo v obup, čisto zares izogibala, in slabi vesti, ki bo trkala na moja vrata, le-teh ne bom odprla, še bolje, dvakrat jih bom zaklenila.