Vsakodnevni načrt. 3, 4, 5, 6, 7 … ur aktivnosti. Področja: senzorno, motorično, intelektualno. Kako za vraga bo nama, staršema, uspelo otroka motivirati, da bo vse to opravil? In to brez izjeme vsak dan?
To vprašanje se najprej prikaže pred očmi staršem, ki imajo otroke z razvojnim zaostankom in resno razmišljajo o tem, da bodo sprejeli vlogo učitelja, mentorja, animatorja in ljubečega izvajalca programa. Ne boste verjeli, večina zmore. A ne čisto vsi.
Gre za težko odločitev, velik korak v življenju. Življenjski izziv. Misli v glavi morajo biti urejene, starši brez skrbi in dobro razpoloženi … in potem se začne vse odvijati tako, kot smo si zamislili. To v resnici drži. Preizkušeno.
Dejstvo pa je, da mnogi starši, tudi tisti z zdravimi otroki, pogosto veliko časa preživijo z otroki in se pripravljajo na šolske obveznosti. Prav zdaj, ob koncu leta, oni nič manj kot otroci do konca utrujeni komaj čakajo počitnice.
Kako lahko otroku učenje predstavimo kot veselje, zabavno igro, namesto da otrok učenje doživlja kot stres? Kajti kdor učenje dojema kot stres, bo vsako nalogo opravil z muko. Če pa bo otrok učenje doživljal kot nekaj zanimivega in koristnega in se bo pri tem prijetno počutil, bo z veseljem opravil šolske obveznosti. In še kakšno dodatno delo. Tudi vi radi hodite v službo takrat, ko se tam dobro počutite. Ni res?
Otroci imajo radi organiziran dan. Predlagam, da vsak dan skupaj z njim naredite NAČRT. Napišite ga na list in ga nalepite na hladilnik ali na steno. Ob koncu dneva skupaj z njim preglejte, ali ste opravili vse načrtovane aktivnosti. Prepričana sem, da bo vsak otrok zadovoljen, ko bo tik pred spanjem odkljukal še zadnjo alinejo.
Pri takem mentorstvu je zelo dobrodošla kreativnost staršev. Če boste otroku predlagali, da bo moral eno uro sedeti za mizo in vaditi poštevanko, bo utrujen že samo ob vaši ideji. Naredite dan dinamičen, razdelite ga na krajše aktivnosti, ki spodbujajo otrokov potencial ne samo na intektualnem področju, pač pa tudi na senzornem in fino- ter grobomotoričnem.
Pa poglejmo, kako bi lahko izgledal vaš načrt, če se mora npr. 10-letnik ta dan učiti matematiko, vi pa imate 3 ure časa za popoldansko »učenje«:
1. Kosilo. Miza je idealna priložnost za iskren pogovor prav vseh v družini. Po kosilu pospravi in pobriše mizo (pol ure).
2. Polurni sprehod ali tek skupaj z enim od staršev.
3. Polurno učenje matematike. Skupaj z njim preglejte snov, da boste vedeli, kaj mora vaditi. POZOR! Ne dajajte mu primerov iz delovnega zvezka (ojoj, dolgočasno, to delajo že v šoli), pač pa imejte pripravljene zabavne igre, ki bodo spodbujale otroka k doseganju istih ciljev kot naloge v delovnem zvezku. V igro se vključite tudi vi in se pri tem zabavajte. Če bo otrok hotel še, ne podaljšujte časa, ampak se držite načrta …
4. Obešanje perila ali zlaganje nogavic (15 minut).Mimogrede se bo uril v fimi motoriki.
5. Spet malo gibanja … prevali, trebušnjaki, skakanje s kolebnico, ali ob lepem vremenu ristanc … In tako starši ostanemo fit:)
6. Igra “ime, priimek, žival, rastlina …” Ne merimo časa, ampak se trudimo lepo in čitljivo pisati (10 minut).
7. Nova igra, kjer treniramo matematiko. Kdo bo zmagovalec? Mami, očka ali najmlajši član ekipe? (20 minut)
8. Tuširanje, pižama, potem pa …
9. … obvezno večerno branje (min. 20 minut). Branje bogati besedni zaklad in spodbuja domišljijo. Če otrok hoče brati sam, se po branju ali vsaj naslednji dan pogovorite o tem, kako je knjigo doživljal, ali mu je bila všeč ali ne in zakaj ne ipd.
10. Pisanje načrta za naslednji dan. Mimogrede, naj ga napiše otrok. Seveda otroka obvezno pohvalimo, ker je bil odličen član ekipe tisti dan …
Kako motiviran bo otrok v šoli, je pravzaprav odvisno, kako smo ga mi, starši, pripravili že prej, v kakšnem družinskem okolju je živel pred vstopom v šolo. Nujno je, da ga ne zavijamo v vato, pač pa imamo doma red in jasno postavljene meje ter pravila in da smo dosledni. Sicer je otrok zmeden in izgubljen.
“Do četrtega leta lahko otroci ponotranjijo čustvena stanja mame in očeta in nato še odnos zakoncev. Iz njihovih odzivov, kot so, da ne želi delati domačih nalog, da se upira staršem, da ne želi pospraviti in podobno, lahko razberemo, kakšno je vzdušje doma,” pravi Janja Dermastja. Pa smo spet tam: razpoloženje oz. počutje staršev je pomemben dejavnik, ki vpliva na vedenje otroka.
Če zaključim: veliko časa preživite z njimi in šolsko učenje ter obveznosti spremenite v najbolj noro zabavo. Z njimi kuhajte, tekajte, plešite, naredite lutkovno predstavo, pojdite v kino, izmišljujte si in sestavljate odštekane zgodbice, igrajte se s plastelinom, ustvarjajte nove izdelke, rolajte, kotalkajte, naredite najbolj nori poligon in se predvsem z njimi veliko pogovarjajte. In potem boste ugotovili, da na tem svetu ni lepšega hobija kot prav starševstvo.