Otroci s težavami v razvoju potrebujejo več angažiranosti s strani staršev kot drugi otroci. Tega nihče ne more zanikati. Če ne drugega, so starši skupaj z otrokom kmalu po rojstvu napoteni v različne ambulante, kjer se začne odvijati proces. No, za mnoge starše kalvarija. »Vaš otrok ne dosega tega, tega, tega mejnika …« Težko si človek predstavlja, če tega ne doživi. Še danes ne razumem, zakaj je tak način komunikacije v enaidvajsetem stoletju še vedno aktualen, če pa že ptički čivkajo, da lahko s pravimi pristopi vplivamo na otrokov razvoj in mu pomagamo k napredku.
LAHKO STARŠI OTROKOV RAZVOJ NAČRTNO POSPEŠIMO?
Ja, brez dvoma. Ni enostavno, zahteva spremembo načina življenja in popolno predanost in vztrajnost, a z vsakim otrokovim napredkom je trud povrnjen. Vse to lahko dosežemo z načrtnim, celovitim pristopom, kjer v otrokov vsakdan vpeljemo različne senzorične in motorične stimulacije ter stimulacije za intelektualni razvoj in pridobivanje socialnih veščin. Priporočljivo je, da stimulacija zajema tudi področja, kjer otrok nima razvojnih težav. Obstaja namreč ogromno t. i. razvojnih verig, kjer osvojitev ene spretnosti sproži pogoje za drugo. Vse to lahko podkrepimo še z zdravo prehrano in otroku prijaznim okoljem, ki zagotavlja optimalne pogoje za njegov napredek. Optimalno je, da stimulativne vaje izvajamo z otrokom sleherni dan, da vpeljemo rutino, saj je v takem primeru učinek boljši. Bolje vsak dan kratka vadba kot enkrat tedensko dolga vadba. Stimulacija mora biti premišljeno vkomponirana v otrokov vsakdan na način, da bo užival pri izvajanju. Vse skupaj mora biti zanj IGRA.
Glavno vlogo pri tem imamo brez dvoma starši, ki svojega otroka najbolje poznamo. Naša naloga je, da povežemo sebe, svojega otroka, njegove vzgojitelje, učitelje, zdravnike, sorodnike v sinhrono skupino, ki bo delovala v smeri maksimalnega razvojnega napredka našega otroka.
ALI TAKO SKRBNO NAČRTOVAN PLAN OTROKA UTRUDI?
Ne, kajti VSI OTROCI, brez izjeme, SE RADI UČIJO. Tudi tisti, ki imajo težave ali so zaznamovani z različnimi diagnozami. Slednje namreč prepogosto podcenjujemo, češ da tako ali tako ne bodo zmogli, saj so nam tako rekli strokovnjaki, pa utrujeni so, pa ne zanima jih …
V resnici pa ni tako. Vse je odvisno le od tega, s kakšnim pristopom bomo mi, starši, do njih pristopili. Z urjenjem senzoričnih in motoričnih spretnosti, z drugačnimi, inovativnimi metodami spoznavanja črk in kasneje branja, spoznavanja števil, širših vsebin s področja spoznavanja narave, družbe ipd. jim lahko naredimo učenje tako zabavno, da nas bodo iz dneva v dan, tudi ko si bomo morda mi zaželeli malo počitka, prosili za še več.
ALI TAKO SKRBNO NAČRTOVAN PLAN UTRUDI STARŠE?
Ja, to pa se lahko zgodi.
Ampak … Za starševstvo se načeloma odločimo zavestno. Torej sprejmemo, da se bo naše življenje najverjetneje nekoliko spremenilo. Vsaj tako bi moralo biti.
Niso pa čisto vsi na to pripravljeni. Nekateri se namreč počutijo, da se neprestano žrtvujejo za otroka, da se odpovedujejo svojim konjičkom, da zase nimajo nobenega časa, da niso svobodni. Popoldanske aktivnosti z otrokom jih tako izčrpavajo do onemoglosti, namesto da bi jim vlivale življenjsko energijo.
To pa ne pomeni, da se nič ne da spremeniti. Preprosto je treba spremeniti pogled na situacijo: to, kar mogoče razumemo kot odpovedovanje, moramo začeti sprejemati kot življenjsko priložnost, nov način življenja. Starševstvo mora postati hobi, eno samo veselje, čas, ko razvijamo domišljijo, kreativnost, empatijo in smo poleg tega še fizično aktivni. Ne glede na to, ali je otrok zdrav ali zaostaja v razvoju.
Otroci čutijo razpoloženje nas, staršev. Čutijo naše veselje, pozitivno energijo, pripravljenost za delo, prav tako pa čutijo tudi jezo, žalost, slabo voljo. Ob slednjem otrokom manjka varnosti, lahko imajo občutek krivde, posledično se razvija nizka samopodoba.
Kakšna oseba bo otrok in kako uspešen bo v življenju, je v veliki meri odvisno od staršev. Pomagati otroku je naša odgovornost. In pika.
Dejstvo je, da so še posebej utrujeni starši otrok s težavami v razvoju. Logično. Čisto zares je naporno voziti otroka od enega strokovnjaka do drugega, preživljati naporne vožnje, prenašati otrokove stiske ob sprejemanju novega in spet novega okolja itd.
Tudi sama sem bila izčrpana, priznam. Ko pa sva se z možem (po pridobljenem znanju) odločila, da bomo izvajali aktivnosti doma in tako preživeli ogromno časa skupaj, naredili vsakodnevni načrt, si postavili skupen cilj 
pomagati mlajši hčerki, ki potrebuje veliko stimulacije na vseh področjih), ob tem uživali in sprejeli vlogo trenerjev, motivatorjev, animatorjev, navijačev in še kaj, se je situacija obrnila na bolje.
pomagati mlajši hčerki, ki potrebuje veliko stimulacije na vseh področjih), ob tem uživali in sprejeli vlogo trenerjev, motivatorjev, animatorjev, navijačev in še kaj, se je situacija obrnila na bolje.Namreč ko se starši sprostimo in začnemo uživati življenje, se veselijo tudi otroci. In ko so srečni, so pripravljeni sprejemati milijon informacij.
In napredek se končno zgodi.
Takšne so izkušnje naše družine in še mnogih družin, ki sva jih spoznala v zadnjih nekaj letih. 