Vsakodnevno nas obkrožajo sugestije, da si moramo vzeti čas zase, da je to nujno potrebno za zdravje, zadovoljstvo, srečo.
Popolnoma se strinjam. Vprašanje pa je, kako si besedno zvezo ČAS ZASE razlagamo. Za neketare je to tek, joga, klepet s prijatelji …
Se pa situacija vsekakor spremeni, ko postanemo starši. Za starševstvo se odločimo največkrat zavestno. Torej sprejmemo, da se bo naše življenje nekoliko spremenilo. Vsaj tako bi moralo biti.
Niso pa čisto vsi na to pripravljeni. Nekateri se namreč počutijo, da se neprestano žrtvujejo za otroka, da se odpovedujejo svojim konjičkom, da zase nimajo nobenega časa, da niso svobodni. Popoldanske aktivnosti z otrokom jih tako izčrpavajo do onemoglosti, namesto da bi jim vlivale življenjsko energijo.
To pa ne pomeni, da se nič ne da spremeniti. Preprosto je treba spremeniti pogled na situacijo: to, kar razumejo odpovedovanje, morajo začeti sprejemati kot življenjsko priložnost, nov način življenja. Starševstvo mora postati hobi, eno samo veselje, čas, ko razvijamo domišljijo, kreativnost, empatijo in smo poleg tega še fizično aktivni.
Otroci čutijo razpoloženje staršev. Čutijo naše veselje, pozitivno energijo, pripravljenost za delo, prav tako pa čutijo tudi jezo, žalost, slabo voljo. Ob slednjem otrokom manjka varnosti, lahko imajo občutek krivde, posledično se razvija nizka samopodoba.
Kakšen oseba bo otrok in kako uspešen bo v življenju, je v veliki meri odvisno od vzgoje.
Marko Juhant pravi, da je najpomemnejši ČAS, ki ga posvetimo otroku. »To ni enotedenski program 20 minut, vsakodnevno. To je čas, ko se kuha, ko se pospravlja, vzgoja pravzaprav poteka cel dan … To ni vzgoja, vzgoja je tisto vsakodnevno, tiho, rutinsko. Jaz temu pravim železni red.«
Ko se ti rodi otrok, pri katerem se takoj ali kasneje po rojstvu pokaže, da njegov razvoj ne poteka tako, kot bi moral, smo starši zmedeni. Iz izkušenj lahko oba z možem trdiva, da je najboljša rešitev, da zadevo (seveda v sodelovanju z zdravniki) vzamemo v svoje roke. Nihče si namreč ne more vzeti toliko časa za svojega otroka kot prav starši. In naloga staršev je, da mu pomagamo, saj si sam ne zna. Mi pa smo se odločili, da ga bomo imeli, in nihče nam ni nikoli zagotovil, da se bo rodil popolnoma zdrav. Pomagati otroku je naša odgovornost. In pika.
Pogosto berem, kako utrujeni so starši otrok s težavami v razvoju. Čisto zares je naporno voziti otroka od enega strokovnjaka do drugega, preživljati naporne vožnje, prenašati otrokove stiske ob sprejemanju novega in spet novega okolja itd.
Tudi sama sem bila izčrpana, priznam. Ko pa sva se z možem (po pridobljenem znanju) odločila, da:
– bomo izvajali aktivnosti doma in tako preživeli ogromno časa SKUPAJ,
– si pomagali VSI družinski člani,
– naredili VSAKODNEVNI NAČRT, ki ga bomo brez izjeme izpeljali,
– si postavili SKUPEN CILJ 
pomagati mlajši hčerki, ki potrebuje veliko stimulacije na vseh področjih),
– ob tem UŽIVALI in sprejeli vlogo trenerjev, motivatorjev, animatorjev, navijačev in še kaj,
se je situacija obrnila na bolje.
Namreč ko se starši sprostimo, začnemo uživati življenje, se veselijo tudi otroci. In ko so srečni, so pripravljeni sprejemati milijon informacij … in napredek se zgodi!
Starši otrok brez težav ali z manjšimi primanjkljaji imajo seveda lažjo nalogo. Kar pa ne pomeni, da jih otrok ne potrebuje ob sebi. Vsak dan beremo, kako težko jim je z otroki sedeti ure in ure ob domačih nalogah, kako ponavljati snov ali jim razlagati vsebine, ki jih sicer spoznavajo v šoli … Menim, da lahko te občutke spremenimo v veliko bolj prijetne, če:
– naredimo popoldansko delo zabavno in UČENJE SPREMENIMO V IGRO z vmesnimi gibalnimi in senzornimi aktivnostmi,
– če “SE PRIKLOPIMO NA DRUGO FREKVENCO”; ko se počutimo slabo, po zakonu privlačnosti k sebi pritegnemo še več slabih stvari. In nasprotno, ko se počutimo dobro, privlačimo še več dobrih stvari. In potem vse steče …