Odgovorno starševstvo: Kako lahko starši pospešimo otrokov razvoj (avtor: Jerneja in Klemen Renko)

Vsak otrok je individuum. Prav tako vsaka mama in vsak oče. Vsi starši pa imamo nekaj skupnega: svojemu otroku želimo pomagati na poti k samostojnosti.

Kako uspešni bomo pri tem, je odvisno od dveh osnovnih dejstev:

  1. Kakšen potencial skriva v sebi naš otrok.
  2. Kaj vse bomo mi, starši in skrbniki, ki smo odgovorni za svoje otroke, naredili v smislu, da bo naš otrok iz svojih potencialov v čim večji meri razvil največ, kar lahko.

To velja tako za tiste otroke, ki uspevajo že sami po sebi v razvoju slediti svojim vrstnikom, kot tudi za tiste, ki v razvoju zaostajajo.

V družinah, kjer otroci normalno dohajajo razvoj, običajno obstaja občutek spontanosti razvoja, vse se dogaja v rokih, po pričakovanju. V primeru družin z otroki z zaostankom v razvoju pa je čas naš največji sovražnik in nas stalno prehiteva. Zaskrbljene izjave staršev, ki jih najpogosteje slišiva, so “Naš je star že pet let …, pa še vedno ne zna …”, “Ne sedi …”, “Ne kobaca …”, “Ne hodi …”, “Slabo bere in piše …”, “Ne zna sam jesti …”, “Ne govori …” Potem običajno sledi zaskrbljenost v smislu, kako bo otrok zadostil družbenim in socialnim standardom oziroma kako bo šel v vrtec in šolo, kako ga bodo sprejemali vrstniki ali bo lahko kdaj sploh samostojen ipd.

Ampak, dragi starši, naj vas ne skrbi. Vi ste tisti, ki svojemu otroku lahko najbolj pomagate.

STARŠI SMO NAJBOLJŠI OTROKOVI UČITELJI. Zato naj vam otrokove težave ne predstavljajo problema, pač pa IZZIV.

Pospešimo otrokov razvoj_Fotor

Ste že slišali zgodbo o »lebdečem dojenčku«, ki ga takoj ob rojstvu postavimo v okolje, kjer lebdi v zraku, brez svetlobe in zvoka? Pomislite, kaj bi se zgodilo z novorojenčkom, če bi ga preprosto pustili v takem ekstremnem okolju. Če ne bi bilo svetlobe, ne bi imel dojenček nobene želje po gibanju, ki bi ga na koncu pripeljalo do pokončne hoje. Če bi bil stalno v tišini, najbrž ne bi imel nobene želje po zvočni komunikaciji, ki bi ga skozi razvoj pripeljala do govora. Če se ne bi ničesar dotikal, ne bi razvil kompleksnih ročnih spretnosti, ki bi ga na koncu pripeljale do tega, da bi znal pisati.

K sreči je zgodba o »lebdečem dojenčku« izmišljena in novorojenčki začnejo običajno takoj po rojstvu skozi čutila intenzivno srkati informacije iz okolja. Najpomembnejši so seveda vid, sluh in taktilnost, ne smemo pa zanemariti tudi vonja in okusa. Vse te sprejete enostavne informacije se v možganih obdelujejo, sprva na nižjih, kasneje na višjih možganskih nivojih, iz enostavnih informacij s procesiranjem nastajajo kompleksnejše. Vid otroke pripelje do najvišje funkcije branja, sluh do popolnega razumevanja govora, taktilnost do zelo precizne taktilne identifikacije. Razvijejo se tudi motorične funkcije. Iz enostavnega prijemalnega refleksa se razvije funkcija pisanja, iz otroškega joka ob rojstvu se razvije govor, premikanje okončin ob rojstvu izzveni v pokončno hojo s križnim vzorcem. Vse to se zgodi v povprečju do šestega leta otrokove starosti. To obdobje je tisto, ko se otrok najhitreje razvija in izven tega obdobja ne boste našli življenjskega obdobja, ko bi se posameznik razvijal vsaj približno tako hitro. To je torej za razvoj otroka najpomembnejše obdobje in ker otrok v tem obdobju ni samostojna oseba, smo starši odgovorni za dejstvo, kako se bo za otroka omenjeno obdobje odvijalo.

Situacijo z »lebdečim dojenčkom« so znanstveniki že preizkušali na živalih. Živali, ki so bile izpostavljene stimulativnemu senzoričnem okolju, so hitreje zrasle, imele so večjo mišično maso, večje možgane in boljše razvite motorične funkcije kot tiste, ki so jih zadrževali v okolju, kjer je bila senzorična stimulacija skromna. Če torej verjamemo zgodbi o »lebdečem dojenčku«, ki bi se v prej omenjenih pogojih zelo počasi razvijal, in hkrati upoštevamo dejstvo, da se otroci, ki so izpostavljeni povprečnemu stimulativnemu okolju, v povprečju razvijajo povprečno hitro, lahko sklepamo, da bi se otrok z nadpovprečno stimulacijo razvijal nadpovprečno hitro. In to dejansko drži.

childhood-1884281_1920_Fotor

In zdaj dobra novica: Otrokov razvoj je možno načrtno pospešiti. Le-to lahko dosežemo z načrtnim, celovitim pristopom, kjer v otrokov vsakdan vpeljemo različne senzorične in motorične stimulacije ter stimulacije za intelektualni razvoj in pridobivanje socialnih veščin. Vse to lahko podkrepimo še z zdravo prehrano in otroku prijaznim okoljem, ki zagotavlja optimalne pogoje za otrokov napredek. Glavno vlogo pri tem imate seveda vi, starši, ki svojega otroka najbolje poznate. Vaša naloga je da povežete sebe, svojega otroka, njegove vzgojitelje, učitelje, zdravnike, sorodnike v sinhrono skupino, ki bo delovala v smeri maksimalnega razvojnega napredka vašega otroka. Verjamem, da je ta novica še posebej spodbudna za starše otrok, ki zaostajajo v razvoju.

Pri tem se boste seveda srečali z mnogimi izzivi. Eden od njih in zelo pomemben je, kako boste otroku predvideno stimulacijo posredovali na prijazen in prijeten način. A ko boste enkrat osvojili te veščine, bo vse skupaj postala prijetna igra za otroka in za vas, napredovanje otrokovega razvoja pa se bo začelo odvijati pospešeno. Preverjeno;)

Jerneja & Klemen Renko by

Za več informacij o razvojni metodologiji SPECIAL TEAM kliknite TUKAJ!