Razvojni zaostanek, hiperaktivnost, cerebralna paraliza, avtizem, epilepsija, disleksija, downov sindrom, gluhota, slepota, govorne motnje … Diagnoze, ki se pogosto pojavljajo tudi v kombinaciji. In potem starši z otrokom, ki ima tako diagnozo ali kombinacijo le-teh.
Naš zdravstveni sistem … je pač tak, kot je. Terapije, ki jih dobijo naši otroci, so veliko premalo. Terapevti si lahko vzamejo omejeno količino časa za posameznika. Če bi bil pristop individualiziran, bi zaradi specifike posameznika nastalo neskončno možnosti, česar pa zdravstveni sistem ne bi preživel. Razmerje med zdravniki in pacienti je ogromno. Čas, ki ga lahko medicina nameni našemu otroku, je zelo omejen. To še posebej občutimo starši otrok z razvojnim zaostankom in imamo občutek, da premalo naredijo za našega otroka.
Kljub vsemu pa je diagnostika zelo dobra. Medicina danes premika meje neverjetnega. Tehnologija se hitro razvija, zdravniki imajo ogromno znanja in izkušenj.
Starši pa smo s kupom diagnoz v rokah zmedeni in ne vemo, kje začeti, kako vse to uskladiti s službo ipd. Pomembno je, da se takrat ustavimo in opredelimo prioritete. Kaj je najbolj pomembno? Otrok ali služba? Otrok ali hobiji? Ampak brez zaposlitve ne gre, če hočemo preživeti družino, tudi nekaj prostega časa mora biti, da si napolnimo baterije.
KAJ LAHKO NAREDIMO STARŠI?
Situacija se lahko zelo izboljša, ko starši prevzamemo aktivno vlogo pri spodbujanju otrokovega razvoja. Vsak otrok ima starša, sorodnike, vzgojitelje … Torej se razmerje v korist »terapevta« izboljša. Glavno vlogo igramo starši, ki smo najboljši otrokovi učitelji, saj svojega otroka najbolje poznamo, hkrati pa imamo od vseh največjo motivacijo, da mu pomagamo doseči maksimalen potencial.
Starši, ki delajo z otrokom sami doma, pripovedujejo, kako njihovi otroci uživajo med učenjem skozi igro, hkrati pa veliko hitreje napredujejo, mnogi celo ujamejo svoje vrstnike. Logično, saj so njihovi možgani neprestano na preži in ker so otroci sproščeni ter v domačem okolju, informacije tudi odlično sprejemajo.
Zelo pomembno je, da že takoj začnemo otroka spodbujati h gibanju, ne glede na to, ali se je rodil popolnoma zdrav ali pa z določeno težavo.
Poglejmo torej, kako že kmalu po rojstvu začnemo spodbujati GIBANJE. Otroci, ki se normalno razvijajo, po navadi plazijo, kobacajo, potem hodijo in tečejo. Nekateri otroci pa nimajo te sreče oziroma se ta postopnost odvija bolj počasi. Nič hudega, vsak ima svojo pot. Le potrpežljivi moramo biti in ga pri gibanju spodbujati z načrtnim in sistematičnim pristopom. Kaj pa vseeno morate vedeti?
Otroci z razvojnimi težavami se morajo tako kot ostali otroci čim prej začeti gibati. Izogibajte se pripomočkom, kolikor se le da. Stran s prilagojenimi stoli, vozički, kolesi.
Omogočite mu idealno okolje za bivanje, kar pomeni, da je otrok čim več na tleh, ki so varna in topla. In ne pozabite: položite ga na trebuh, naj bo čim manj na hrbtu.
Če je mogoče, na steno dajte veliko ogledalo, v katerem se bo vaš princ lahko opazoval. No, princeska pa še raje:)
Okrog in okrog naj ga obkrožajo igrače, knjige, vse, kar ima rad. Prej ali slej se bo začel stegovati po njih in počasi mu bo uspelo, da se bo premaknil. Najprej malo in po malo, potem vedno bolj. »Juhu, premikam se!«
Lahko mu pomagate z doma narejeno klančino, na katero ga položite na trebuh in bo lažje drsel. To je otrokom vedno všeč.
Naj bo vaš otrok čim manj v vozičku. Naj v njem spi, ko je buden, naj bo na tleh ali pa ga nosite v naročju, da čuti ritem vašega gibanja, krepi mišice trupa in izboljšuje ravnotežje.
Pustite ga, da čim več aktivnosti izvede sam. Čim manj mu pomagajte. Naj pridobiva na samostojnosti.
Vsakodnevno izvajajte z njim vaje za spodbujanje grobe motorike.
Z gibanjem se okrepi struktura telesa, pravilno dihanje, vid je vedno bolj izostren, hkrati gibanje vpliva na inteligenco otroka. Zato bodite potrpežljivi. Iz izkušenj vam povem, da se splača. Vaš otrok bo tako vedno bolj uspešen, kar pomeni vedno bolj motiviran, samostojen in samozavesten.
Pa srečno!
Jerneja & Klemen Renko by
