»Ni korelacije med možgansko poškodbo in inteligenco, je pa korelacija med možgansko poškodbo in IZRAŽANJEM inteligence.« (Glann Doman)
To je za starše otrok s težavami v razvoju pravzaprav dobra novica. Pogosto si namreč sami pri sebi mislimo, da je otrok, ki npr. slabo ali sploh ne govori, čeprav bi glede na kronološko starost že zdavnaj moral, ki ima konvergenco vida, je spastičen ipd., neinteligenten. Ker tako pač deluje oziroma ne more izraziti vsega, kar ve in zna. Veste, pa ni tako.
Tudi otroke s težavami lahko zelo veliko naučimo, če je učenje iskreno, igrivo, sistematično. Take pogoje najlažje ustvarimo prav starši. Razumem, da je včasih v otroka, ki so mu strokovnjaki dali slabo napoved, težko verjeti. Zato začnite s takim učenjem čim prej in takoj, ko se bodo pojavili prvi premiki, se bo vaše mišljenje spremenilo.
Dragi starši!
- Verjemite v inteligenco vašega otroka, ker je pametnejši, kot si mogoče kdo misli, čeprav tega ne more izraziti.
- Spoštujte ga. Ničesar ne boste izgubili, pač pa le pridobili.
- Z njim se pogovarjajte kot z odraslim, ne uporabljajte pootročenega govora.
- Okupirajte ga s konkretnimi, življenjsko uporabnimi informacijami.
- Omogočite mu stimulativno, varno okolje, brez hrupa in kaosa.
Poleg MOTORIČNE stimulacije (groba in fina motorika) moramo v otrokov vsakdan načrtno vpeljati še različno SENZORIČNO stimulacijo (vidno, slušno, čutno) ter nujno spodbujati razvoj komunikacije in pridobivanje socialnih veščin. Skratka, ne smemo pozabiti na celostni pristop.
In prav tukaj staršem navadno zmanjka idej. Zato vam bom v nadaljevanju zaupala, naj kaj vse pri spodbujanju komunikacijskih spretnosti ne smete pozabiti.
Ena izmed stimulativnih tehnik za razvoj inteligence je torej, poleg gibanja, tudi KOMUNIKACIJA. Vsi otroci na tem svetu si želijo komunicirati, vendar dojenčki še ne znajo, nekateri otroci pa iz določenih razlogov tudi kasneje ne zmorejo. Ne zmorejo, NE nočejo!
Kljub temu da še ne govori ali ima težave z govorom, otroka ne ignorirajte. Vedno ga poslušajte, sprašujte in potrpežljivo čakajte na njegov »odgovor«, pa če je to le določen glas. Nekaj vam očitno želi sporočiti, to je njegov govor.
Pripovedujte mu o stvareh, ki vas obkrožajo, in to na enostaven način, vendar ne popačeno. Ko kuhate, mu razložite, kaj je lonec, cedilo, kuhalnica … Ko greste z njim na sprehod in srečate psa, mu povejte, da je to pes, kuža, kužek … Naj spozna vse sopomenke. Kmalu poimenujte tudi pasmo: »Poglej zlatega prinašalca!«
Da ga boste lažje razumeli, mu lahko pripravite tablo izbire. Sprva mu ponudite le dve možnosti (DA / NE), kasneje širite besedni zaklad, npr. Jedel bi. / Pil bi. / Utrujen sem. / Igral bi se. Pokažite mu, kako se želja, ko pokažemo na izbiro, potem tudi uresniči. Kmalu bo začel razumeti dvosmerno komunikacijo.
Izdelajte mu kartice z enciklopedičnimi pojmi. Začnite s tistimi, ki jih v vašem okolju uporabljate najbolj pogosteje, npr. s sadjem. Tako bo otrok spoznal vrste sadja, pa ne samo to, ko bo vsak dan opazoval pojme na karticah, bo hkrati razvijal še vid, ko mu boste sadje ponudili, pa še okus. Seznanjajte ga s področjem, ki ga zanima; če je vaš sin nor na traktorje, motorje …, mu izdelajte sklope z vozili. Če na dinozavre, mu predstavite vrste dinozavrov.
Poleg tega, da se z otrokom veliko pogovarjajte, je nujno, da mu tudi berete in ga mimogrede učite branja. Zapišite na primer vrste sadja, ki jih je nedavno spoznal, in besede spravite na kartice ter mu jih sistematično kažite vsak dan. Mlajši je, lažje bo osvojil veščino branja. Bodite kreativni in mu izdelajte domače knjige, ki bodo v skladu z njegovimi interesi. Ko bo bolj spreten, boste knjige izdelovali skupaj z njim.
Vse to lahko počnete ure in ure, pa se otrok ne bo naveličal. Če se bo, pomeni, da delate nekaj narobe. Če bo sodeloval, pomeni, da ste postali že pravi mojstri.
Starši, ki izvajajo te in še druge tehnike spodbujanja motoričnega in senzoričnega razvoja, so navdušeni. Priznam, najprej potrebujejo nekaj časa, da se navadijo na vsakodnevno izvajanje individualnega programa za svojega otroka, ko pridejo v formo, pa nočejo prenehati. Zakaj? Ker otrok končno odlično napreduje! Logično, saj možgani rastejo z uporabo. Bolj jih hranimo, bolj so učinkoviti. Pa to ne le otroški, ampak tudi naši. Ni res?