Odgovorno starševstvo: Koliko ima otrok prirojenega in koliko lahko prispevamo mi? (avtor: Jerneja in Klemen Renko)

Vsak otrok ima v sebi privzeto določen potencial, do katere maksimalne stopnje lahko razvije izbrano spretnost. To stopnjo bo seveda dosegel le v primeru, če bo to področje aktivno spodbujal in razvijal.

Poznamo ljudi, ki so kot otroci odlično prepevali, učitelji glasbe so jih ocenili, da imajo stoodstotni posluh za glasbo. Zanje lahko rečemo, da so imeli odličen potencial za področje glasbe, danes pri štiridesetih letih pa od vsega tega ni ostalo kaj več, kot da si včasih malo zapojejo pod tušem. Ogromno je primerov tudi na drugih področjih. Ljudje kljub velikemu potencialu niso dosegli, kar bi lahko, saj niso bili ciljno naravnani v smeri razvoja izbranega področja. Po drugi strani pa smo vsi že kdaj slišali komentarje v stilu: »Tale fant pa v šoli ni bil prav brihten, bil je pa priden in delaven, pa ga poglejte danes, kako se je »naredil« in kako uspešen je.«

Poglejmo, kako je pri novorojenčkih. Recimo, da je novorojenčkov privzeti potencial, do katere stopnje lahko razvije določeno spretnost, nekje od ena do deset. Ena pomeni slabo, pet nekako povprečje, deset pa največ. Imamo dva novorojenčka, kjer ima prvi za določeno spretnost potencial deset, drugi pa le šest. Oba začneta iz ničle. Prvi živi v okolju, ki ne spodbuja razvoj izbrane spretnosti in kljub visokemu potencialu razvije spretnost le do stopnje pet. Drugi živi v okolju, ki izbrano spretnost maksimalno, ciljno usmerjeno razvija in jo na ta način pripelje do svojega maksimuma. Ampak pozor! Njegov maksimum je stopnja šest. Dosegel jo je s trdim delom in na izbranem področju presegel maksimalno talentiranega otroka. Zakaj vam pišem to zgodbo? Preslikajmo jo v nekoliko ekstremnejše razmere.

Otroci, ki zaostajajo v razvoju, imajo pogosto, lahko tudi zaradi določenega bolezenskega stanja, nižje razvojne potenciale od svojih vrstnikov. Če jih prepustimo vsakdanjemu okolju, kjer se stimulacije dogajajo naključno – odvisno od dejstva, kako družina v tistem obdobju funkcionira – je seveda neizbežno, da ti otroci ne bodo uspeli razvojno slediti svojim vrstnikom. Druga možnost je, da stimulacijo načrtujemo in jo izvajamo ciljno usmerjeno in z delom pripeljemo svojega otroka do ali celo preko razvojne stopnje svojih vrstnikov. Otroci vam bodo za to še kako hvaležni.

Komunikacija_Fotor

KAKO PRIPRAVITI UČINKOVIT RAZVOJNI PROGRAM?

Izdelava in modifikacija individualnega razvojnega programa za vašega junaka morata biti del dinamičnega in cikličnega procesa. Pri tem se moramo naučiti, kako otroka pogledati celovito, od daleč in hkrati kako se od blizu precizno osredotočiti na konkretno podrobnost otrokove razvojne problematike. Posledično moramo zelo natančno izbrati ustrezen sklop stimulacij, ki bodo otroka pripeljale do hitrejšega napredka. Stimulacije je potrebno umestiti v vsakodnevni urnik in tukaj se zanašamo na presojo vas, staršev, koliko boste dnevno zmogli. Pri resnem razvojnem zaostanku je najučinkoviteje, če se program izvaja med 6 in 7 ur dnevno. To je mogoče predvsem, ko otrok še ne obiskuje vrtca oz. šole in je hkrati eden od staršev z njim doma. Ko otrok prične obiskovati vrtec in kasneje šolo, je priporočeno trajanje izvajanja programa okrog 3 ure dnevno. V primerih, ko je izvajanje programa v družini zaradi različnih razlogov časovno omejeno, je potrebno definirati prioritetne stimulacije in jih umestiti v razpoložljiv časovni okvir. Pomembno je, da je izvajanje programa vsakodnevno in dosledno.

Obstaja ogromno metodologij, s katerimi lahko ocenimo trenutno razvojno stopnjo vašega otroka, ena od teh je evalvacija skozi nevrološko starost. Gre za razvojno stopnjo, ki je izražena v kronoloških enotah (mesecih), ki so nam vsem zelo blizu in zato lažje razumljive. Ko otroku za posamezno področje določimo razvojno stopnjo skozi nevrološko starost v mesecih, s tem definiramo, v katerem mesecu otrokovo trenutno razvojno stopnjo področja otroci v povprečju dosegajo. Če zgornjo definicijo preslikam na grobo motoriko in predpostavim, da otrok v povprečju shodi pri 12 mesecih, bi to pomenilo, da je otrok na področju grobe motorike nevrološko star 1 leto takrat, ko shodi, ne glede na to ali je njegova dejanska, kronološka starost višja ali nižja. Za tako ocenjevanje je seveda potrebno dobro poznati otrokove razvojne faze na senzoričnem in motoričnem področju ter na področju intelektualnega in socialnega razvoja. Hkrati je potrebno imeti dobro definirano metodologijo ocenjevanja.

Po končani evalvaciji torej poznamo otrokovo trenutno nevrološko starost, za katero seveda vsi želimo, da bi bila višja ali vsaj enaka njegovi kronološki starosti. Če se zgodi, da nevrološka starost pretirano odstopa navzdol, je smiselno pričeti z intenzivnejšo stimulacijo na vseh področjih, še posebej pa na tistih, slabših.

Otrok naj prejema vadbo, ki krepi njegovo trenutno najnaprednejšo spretnost posameznega področja, vadbo, ki izboljšuje kvaliteto te njegove spretnosti, in vadbo, ki ga spodbuja k osvajanju spretnosti naslednje razvojne stopnje. Primer: na področju grobe motorike naj otrok, ki je osvojil kobacanje, čim več kobaca, dodatno izvaja vadbe, ki bodo tehniko njegovega kobacanja še izboljšale, in vaje, ki ga bodo spodbudile, da bo pričel sam od sebe vstajati na noge in bo tako napredoval v pravega, pokončnega mini junaka.

Jerneja & Klemen Renko by

Za več informacij o razvojni metodologiji SPECIAL TEAM kliknite TUKAJ!

otrok na morju_Fotor