Mogoče vas je ob branju Ninine zgodbe prešinila misel, da so vsi ti treningi in terapije posledica preveč ambicioznih staršev. Da se otrok muči, da nima pravega otroštva.
Poglejmo na primer otroka, ki pri treh letih ne hodi. Ima težave z grobo in fino motoriko, senzoriko, taktilnostjo. Zaradi vseh teh težav se z legicami, avtomobilčki, punčkami težko igra. Prav tako ne teka z vrstniki po vrtu in se ne igra skrivalnic. Ima tak otrok pravo otroštvo?
V takem primeru lahko izbiramo med dvema odločitvama: Prvič, da ga vozimo nekajkrat na teden na terapije, mi pa živimo naprej, kot da nismo nič posebnega, ali drugič, da ukrepamo sami in začnemo garati. Priznam, da tudi v drugem primeru tak otrok nima klasičnega otroštva. Razlika pa je v tem, da se zdaj uči. In ker se uči skozi igro, uživa. In ker uživa, napreduje. In ker napreduje, se lahko kmalu začne igrati tudi s kockami in kasneje tekati po vrtu.
Mi smo ubrali drugo pot, učenje skozi igro. Mi je pa zelo, zelo žal, da
– nismo začeli že takoj v prvem letu Ninine starosti, saj je čas naš največji sovražnik, a žal takrat še nismo vedeli, da obstaja taka rešitev;
– da nam ni nihče povedal, kako zelo pomemben je celostni pristop oziroma da je nujno treba poleg motorične stimulacije vključiti tudi senzorično, intelektualno in druge spodbude;
– da so nujni ukrepi na področju prehrane, dobre preskrbe s kisikom in še kaj.
Ljudje smo tako narejeni, da verjamemo šele takrat, ko sami izkusimo. Zdaj vem, da bi morali začeti že prej, saj ko je enkrat otrok vkjučen v vrtec in kasneje v šolo, začne zmanjkovati časa. Že res, da ima z odločbo nekaj ur na teden delo s strokovnjakom, a je to le kapljica v morje.
Otroci s težavami se od takih, ki jih nimajo, prazaprav razlikujejo le v tem, da potrebujejo mnogo več vaje, ponovitev. Ko pride v šoli k meni učenec in pove, da ima težave, sama razumem, da gre za učenca, ki torej potrebuje več treninga, dodatne razlage …, ne pa več počitka in crkljanja. In pogosto se zgodi, da oni sebe vidijo tako. Veste, imam težave z vidom in ne zmorem tega in tega in tega. V redu, bom uporabila večji tisk, presledke, vse, kar ti bo olajšalo branje. Vendar pa boš ti mogoče moral narediti kakšno vajo več kot tvoj sošolec, ki takih primanjkljajev nima.
Ko smo začeli s programom inštitita, se mi je na trenutke zdelo, da sva prestroga starša. To priznam. Potem sem si rekla: Nina ima kup težav, če jo bova ujčkala, se bo kmalu začela smiliti sama sebi. To pa je največja nevarnost zanjo. Take otroke je treba opremiti z voljo do življenja, s samozavestjo in vero v sebe, da zmorejo, če bodo delali. In to takoj po rojstvu. Res je to težja pot, ampak tako pač je.
Srčno upam, da bo vedno več takih staršev, ki mi bodo začeli verjeti, kako pomembno je, da se pri otroku s težavami ne posvečajo le stimulaciji na področju gibanja, pač pa je nujno, da čim prej začnejo spodbujati tudi druga področja. Razumem, misliš si, da moj otrok trenutno potrebuje le vaje za razvijanje motorike, potem pa bo stvar stekla. A ni tako pri vseh otrocih. Z vstopom v šolo se kmalu pojavijo težave, potem pa je vrstnike težko loviti. Vedno pravim, da naša osnovna šola nima enostavnega programa. Snovi je vedno več, cilje pa morajo otroci dosegati, sicer vemo, kaj sledi. Govorim iz izkušenj tako mame kot učiteljice.
Ko sva z možem prišla na izobraževanje na inštitut, nama ni bilo čisto jasno, kaj vse pravzaprav pokriva intelektualna stimulacija. Eno tako področje je učenje branja. Z branjem je namreč treba začeti čim prej, saj bodo v šoli sošolci hitro napredovali. Verjamem, da se sliši čudno, ampak otroka najlažje naučimo branja, še preden gre v šolo, torej pred sedmim letom. In ne samo to. Branje jim, če jim ga predstavimo na pravi in prikupen način, postane celo zelo všeč. Otroci so namreč zelo radovedni in se radi učijo. Govorim pa o nekoliko drugačnem načinu branja. O branju, ki kmalu postane zabava in delček vsakdana. Ki ni dolgočasno in naporno. Te posebne tehnike sva se naučila na inštitutu in preverjeno deluje. VSI otroci se tako lahko naučijo brati že pred tretjim letom.
Plazenje, kobacanje, hoja, kotaljenje, zvočna in taktilna stimulacija, branje besed in stavkov, doma izdelanih knjig ter druge literature, enciklopedično znanje, respiratorni program in tako naprej. Vsak dan. V našem primeru sedem ur na dan. Vse to ob pravilni prehrani. IN VSE SKOZI IGRO. To je ta celosten pristop, o katerem govorim ves čas. In ni institucije pri nas v Sloveniji, ki bi ponujala tak program, ki je popolnoma prilagojen otroku in se neprestano spreminja glede na napredek, ki ga naredi otrok.
“Staršem vedno polagam na srce: spodbujajte otroka tako, kot da gre po poti vrhunskega športnika, kot da bo reprezentant vaše države. Ni pomembno, da to v resnici ne bo nikoli, naloga staršev je, da mu to omogoči. Da bo otrok čim bolj spreten. Starši naj opravijo ta del naloge, za preostalo pa bodo poskrbeli učitelji v šolah.” Tako pravi specialist endokrinologije in ustanovitelj združenja Mensa Srbije, Ranko Rajović.
Menim, da se starši premalo zavedamo, da smo prav mi tisti, ki lahko največ prispevamo ali pa na drugi strani nehote škodujemo razvoju otroka. Ne govorim le o otrocih s posebnimi potrebami, tudi težave z branjem, pisanjem in matematiko niso samo stvar genetike, ampak težava, za katero smo odgovorni tudi starši.
Pomislite nase. Če bi radi shujšali in oblikovali svoje telo, si naredite načrt. Drži? Spremenite prehrano in več časa posvetite gibanju, pravzaprav nekoliko spremenite vaš način življenja. Bolj ste pridni in disciplinirani, prej so rezultati vidni. Postajate vedno bolj zadovoljni, imate več energije, svet okoli vas postane lepši. Razumete, kaj vam hočem povedati? Popolnoma enako se bo zgodilo, če boste vse to počeli z vašim otrokom. Razlika je le ta, da v tem primeru ne boste srečni samo vi, ampak tudi vaš otrok in vsa družina, saj se vam bo kakovost življenja mnogo izboljšala.
Nekaj pa drži, sebi boste vseeno morali utrgati nekaj časa, kar pa ne pomeni, da si ne boste smeli privoščiti manjših odmerkov miru ali razvajanja. Pomembno je, da se izognete občutkom krivde in se v oazah miru napolnite z novo, svežo energijo, ki vam bo dala drugačen uvid v stvari.
Če se vam zdi, da sami ne boste zmogli vsega, niti vaš partner, vključite v treninge tudi vaše starše in bližnje sorodnike. Zagotavljam vam, da bodo radi pomagali in bodo kasneje tudi oni ponosni, da so bili lahko delček vaše zgodbe o uspehu.
Se nadaljuje …
Jerneja Renko by
