24. Ljubljanski maraton je za nami. Tekli so mladi, starejši in še malo starejši (dandanes človek težko definira, kdo je sploh star).? Bravo, da so le uživali. Tek zmeraj deluje v posameznikovo korist, če le-ta ohrani zdravo psiho in telo in če upošteva signale nezavednega uma.
A tokrat želim sporočiti nekaj drugega. Obstaja več vrst maratonov. Nekatere družine namreč treniramo tek na dolge proge vse življenje. Tako kot najbolj navdušeni maratonci. ?♂️
Prvo štartno številko dobimo takrat, ko se v družini rodi otrok s težavami v razvoju … ko se začnejo kazati prvi znaki, da ne gre vse tako, kot bi moralo. Starši se počasi krepimo, odkrivamo nove trase in srečujemo nove ljudi, vztrajamo in drvimo proti cilju. To je najboljša taktika – v nasprotnem primeru otrok čuti, da nam zmanjkuje moči, in posledično motivacije ter volje do življenja zmanjkuje tudi njemu samemu. ?
Na nek način smo tekači in navijači. Navijamo za mladega tekača, ki se preizkuša v različnih kategorijah – plazenje, kobacanje, hoja, tek, govor, komunikacija, socializacija, samostojnost pri vsakdanjih dnevnih opravilih itd. ? Opazuje okolico in spoznava, da mora on sam trenirati več kot na primer sosedov fant, ki je prav toliko star. Ima torej cilje, trenira vsak dan, brez počitka, in računa na medaljo. Kakršno koli, zlato, srebrno, bronasto ali preprosto medaljo za udeležbo.?
Vsi, otroci, starši, bratci in sestrice ter ostali navijači, se fizično in psihično krepimo. Bolje se počutimo, manj je stresnih situacij, bolje spimo, izboljša se nam imunski sistem in delovanje možganov. Pa še kaj bi se našlo.
Vse to ?-odstotno drži. Sem preizkusila na lastni koži. Dokler nisem imela znanja in nisem spoznala pravih trenerjev, sem bila le opazovalka. Takrat sem utrujena in zaskrbljena nemočno opazovala, kako moja hči po polžje napreduje ali pa sploh nič. ? Potem smo trenerji postali družinski člani in tako začeli z vsakodnevnimi treningi in teki. Volja do življenja se je povrnila, začeli smo osvajati medalje.
Trenutno Nina teče 42-kilometrski maraton (beri: čaka jo minimalno 40 terapij elektrostimulacije), kjer si krepi oralno-facialne mišice, kar naj bi ji med drugim pomagalo tudi pri govoru. Mi smo na progi z njo … najbolj zvesti navijači. Dajmo, Nina!????
Vseeno pa obstaja pa med takšnim »življenjskim maratonom« in maratoni, kot je npr. ljubljanski, bistvena razlika. Ekipa je manjša, navijačev je tudi manj, vzdušje ni tako pompozno, sponzorji pa te tudi ne čakajo na vsakem koraku. Bi pa skorajda lahko trdila, da je dosežek otroka, ki doseže cilj, ki je za večino ljudi sicer samoumeven, vsaj toliko vreden kot zgodovinski dosežek kenijskega tekača Eliuda Kipchogeja, ki je prebil magično mejo in maraton pretekel v manj kot dveh urah.?
Jaz in ljubljanski maraton??Trenutno ni na vrhu mojih prioritet. Moji punci sta na prvem mestu. Pa partnerski odnos. Moj dan pa ima samo 24 ur. Zaenkrat me zadosti nabilda že kratek selfie tek ali pa sprehod s sabo, prijateljicami ali družino.
Jaz in »življenjski maraton«? Z Nino tečem redno, vsak dan. Kondicija je super. Vztrajnost tudi. Cilji so jasno določeni. Gremo do konca … Kjer že to pač je.
Tako preprosto je to. ?
Bravo, vsi maratonci! ????