Fotka današnje objave? Ni slabo. A kaj, ko je meni na čolnu vedno slabo.
Na izposojo čolna sicer vsako leto pristanem – za največ tri dni, to je pa tudi moj limit. Tudi letos smo si ga izposodili. Moževa pobuda, kaj pa drugega. Zato, da med vožnjo ne bi od razmišljala o slabosti, sem se raje zaposlila z razmišljanjem o smislu tega početja. Kar bom zdaj delila še z vami – v upanju, da živim v zmoti in da me prepričate v nasprotno.
Vožnja s čolnom v dopoldanskih urah je, priznam, lahko naravnost čudovita. Takrat morje še spi in čoln drsi po gladini kot po pravkar zlikani svileni rjuhi. Sonce še ni v polni moči, svetloba pa mehko zadeva vodno površino, ki se lesketa kot droben prah iz zvezd. Takrat si rečem: »No, tole bi pa še šlo.« A ko se morje v popoldanskih urah predrami in postanejo valovi bolj drzni (včasih celo predrzni), res ne vem, kje bi lahko našla lepoto v zibajočem se čolnu, v udarjanju ob valove, ko me premetava kot avto na razriti makadamski cesti, in v sunkih vetra, ki mi v obraz meče slan sprej in iz kotičkov mojih občutljivih oči iztiska solze, kot ob prizoru iz Titanika (tistem, ko Jack spolzi Rose iz rok v ledeno morje), tiste solze, ki jih vedno znova poskušam skriti pred ostalimi gledalci, saj vsi vejo, da sem film gledala že vsaj trikrat … Res, ampak res težko razumem vse navdušence nad preživljanjem dopusta na plovilu (tokrat ne govorim le o izposoji in tistih treh dneh). Še posebej pa ne na jadrnici.Zdi se mi, da na palubi jadrnice niti ne bi vedela, kam se lahko sproščeno usedem, da me ne bo ob naslednjem nagibu odpihnilo direktno v morje. Jadranje več dni? In spanje v utesnjeni kabini? Že sama misel na to, da naj bi tam spodaj spala, brala ali pojedla kaj konkretnega, mi vzbudi nelagodje – ker se ta vrag ves čas po malem ziba. Verjetno bi (kot vedno) našla 1001 izgovor in raje izbrala trdna tla pod zibajočimi se borovci. Kljub drobnim iglicam, ki me sem ter tja zbodeno spomnijo, da je narava bolj gostoljubna kot premikajoča se paluba.Če potegnem črto, pa priznam, da ima ta zgodba tudi svojo romantično plat. So namreč trenutki, ko ti vzame sapo … Razgledi z morja so poezija. Modrina, ki se preliva v strmo, z zelenjem obraščeno obalo, kjer te s pobočij pozdravljajo lepe kamnite hiške, ki vsiljujejo misel, da jih je narava kar sama narisala tja. In tisti “popoln trenutek”, ko se zasidraš v zalivu s kristalno čisto turkizno vodo in skočiš v morje in mimo tebe zdrsijo jate rib …Takrat pozabim na vse. In pomislim, da mi je res lepo. Ampak kaj, ko se potem, ko se povzpnem nazaj na palubo, spet počutim, kot da stojim na vodni postelji. Tisti mirni postanek sredi zaliva je sicer videti idiličen, želodec pa že rahlo protestira, ker mu ta nenehna vaja ravnotežja ni čisto nic všeč.
Dragi navtiki, mornarji in vsi morski volkovi, pomirite me. Recite mi, da nisem nadvse čudaška, temveč da zgolj še nisem imela pravih, čarobnih izkušenj s čolni, barkami, jadrnicami. Če me že vi ne prepričate, da se motim in da bi me preživljanje dopusta na morski gladini zagotovo lahko očaralo, me bo pa morda prepričal Michael Jordan … če me bo čisto slučajno povabil na svojo menda več kot 90-metrsko jahto, ki te dni pluje po Jadranu. Kdo ve – mogoče se ta res manj ziba??? No … potem bi tam mogoče celo kakšno noč prespala …