Čutiš, da nekaj ni v redu. Otrok se ne razvija, kot bi se moral. Obiščeš pediatra in še vrsto specialistov, ki ti namignejo, da so težave, potem postavijo otroku diagnozo ali pa tudi ne. Ti bi otroku rad pomagal, a ne veš, kako. In iščeš rešitve …
Vam je znano? No, vsaj mi smo se znašli v taki situaciji. Zdaj lahko zavrtim čas nazaj in iskreno povem, kdo so bili naši najboljši učitelji oz. kako smo dognali, da so otroški možgani nekaj neverjetnega.
Prvi pristop do razvoja, ki nam je odprl oči, da smo začeli drugače gledati na razvoj otroka, je bilo srečanje z utemeljiteljico slovenskega razvojnega koncepta Pedokinetika. Pedokinetika ni klasična fizioterapija, ni »handling« za dojenčka, ni običajna telovadba. Je razvojni koncept, ki pripravi možgane na sinhrono pot usklajevanja leve in desne polovice. Na klasični fizioterapiji me je vedno motilo, ker so bili otroci statični, ves čas na enem mestu. Posledično so bili nemirni, zato pa je bilo težko z njimi dosegati želene gibe. Koncept Pedokinetike odpira poti razvoja preko razvojnih funkcionalnih prijemov, ki staršu pokažejo primerno spodbudo. Otroku se dviguje notranja motivacija in v resnici dosega vedno višje cilje ter tako napreduje v svojem razvoju.
Preko Pedokinetike smo spoznali Feldenkrais metodo, s katero smo se najprej srečali pri slovenskih specialistih, popeljala pa nas je tudi do Dunaja in Rima. Metoda Feldenkrais otroku omogoči nov način gibanja in ga osvobodi privajenih vzorcev. Vpliva na boljšo držo, gibljivost, koordinacijo, samopodobo, popustijo napetosti v mišicah.
V določenem obdobju smo se posluževali tudi refleksoterapije, bioenergije in nekaterih drugih terapevtskih pristopov, ki smo jih kasneje opustili, ker niso omogočali, da bi program izvajali starši sami.
Brez klasične medicine pa vsekakor ne bi šlo. Naj omenim Ninino pediatrinjo, s katero smo uspešno sodelovali oz. nas še vedno podpira pri našem delu, enako velja tudi za otroškega nevrologa v ljubljanskem kliničnem centru. Prav tako lahko pohvalim odlično ekipo na kliniki za otorinolaringologijo, kjer so strokovnjaki zelo uspešno opravili operacijo polževega vsadka in nas vpeljali v rehabilitacijo po njej. Zelo smo hvaležni tudi logopedinji, ki se je trudila z izvirnimi idejami in pripravila komunikacijsko mapo, s katero je Nina navdušeno hodila naokoli in se naučila mnogih novih besed.
Vsi prej omenjeni strokovnjaki so torej pripomogli, da so se stvari razvijale v pravo smer, vendar pa se tak napredek ne bi zgodil brez učinkovitih treningov, ki smo jih izvajali sami doma. Popolnoma se strinjam, da smo starši najboljši terapevti. Naj pa na tem mestu poudarim, da starši tega ne zmoremo, če nimamo potrebnega znanja. In to nam lahko dajo različni strokovnjaki, ki jih imamo tudi v naši mali deželi veliko. Ekipa je torej nujno potrebna. Žal pa nimamo primerne inštitucije, ki bi delovala na način, da se starše pripravi in nauči, kako naj sami delajo z otroki, ki imajo težave v razvoju. Z možem sva se do sedaj srečala z dvema takima inštitutoma v tujini, pridobila ogromno znanja, vložila ogromno dela, rezultat pa je očiten.
Prvi tak inštitut je IAHP (The institute for the achievement of human potencial), ki deluje že od leta 1955. Ustanovitelj je Glenn Doman, ki je utemeljil, zakaj stare teorije ne vzdržijo, in dokazal, da je bistveno zdravljenje možganov in ne telesa. Tam sva se naučila, kako lahko pomagamo otroku s poškodbami možganov (brain-injured children) na motoričnem, intelektualnem, fiziološkem in socialnem področju.
Spoznala sva starše z vsega sveta, vsi smo imeli podobne izkušnje. Njihovi otroci so imeli različne težave, npr. pri gibanju, čutenju, vidu, sluhu, govoru, učenju, vedenju ali kombinaciji le-teh, nekateri še dodatne težave, npr. alergije, epileptične napade, težave s prebavo, splošnim zdravjem. Skratka, mnogo diagnoz, v vseh primerih pa gre za simptome poškodovanih ali spremenjenih možganov (razvojni zaostanek, avtizem, cerebralna paraliza, hiperaktivnost, motnja koncentracije, disleksija duševna zaostalost, downov sindrom ipd.). Nekateri starši, ki so bili na programu že dalj časa, so povedali, da so mnogi od njih ujeli vrstnike ali celo prehiteli.
Leta 1975 so začeli delati tudi z otroki, ki se normalno razvijajo (The Evan Thomas Institute). S tem so prišli do novih odkritij, ki so pripomogla k razvoju metod za otroke s poškodbami možganov. Njihov cilj je narediti otroke intelektualno, motorično in socialno izvrstne (genije). Starše z vsega sveta učijo filozofije in načina dela za optimalni razvoj možganov. Inštitut se je iz Filadelfije razširil tudi na Japonsko, v Brazilijo, Italijo, Španijo, Singapur, Avstralijo, Rusijo, Mehiko.
Na inštitutu imajo neverjetne rezultate pri delu z otroki z razvojnim zaostankom. Dejstvo pa je, da rezultatov ne bi bilo, če ne bi ti otroci imeli takih staršev in njihovih pomočnikov, saj se vse delo na osnovi individualnega programa naredi prav doma.
Drugi inštitut, kjer sva se spoznala s ponovnim uravnoteženjem nevrološkega razvoja in integracijo primarnih gibov, refleksov, koordinacijskega sistema in sposobnosti za optimalno delovanje, razvoj ter učenje, je Svetlana Masgutova Educational Institute. Metoda je usmerjena v stimulacijo refleksnih vzorcev, ker s tem stimulira naravne, genetske gibalne sposobnosti, samoregulacijsko moč za motorični spomin in čutno-gibalno usklajenost. Ta uspeh vpliva na učinkovito uporabo gibalnih spretnosti in učnih sposobnosti.
Na inštitutu so naju naučili, kako naj integracijo izvajamo doma. Spet smo dobili individualni program, napredek je bil kmalu spet viden. Še vedno vztrajamo oz. bomo še naprej sodelovali s strokovnjaki, ki to metodo poznajo in jo prakticirajo. Nedolgo nazaj sem se z njimi družila na tridnevnem izpopolnjevanju in prav tam z njihove strani spet dobila potrdilo, da je nujno potrebno oz. je otrokov napredek zagotovljen, če se v terapije vključi predvsem starše.
Vse metode, ki smo jih prakticirali, izhajajo iz iste filozofije. Pri izbiri šolskega sistema je iz istega razloga tako za nas prišel v poštev edino montessori pristop (Montessori inštitut), ki smo ga po malem poznali že z inštituta IAHP. Pristop montessori namreč zajema celostni razvoj otroka in nagovarja telesni, čustveni, socialni, kognitivni in duhovni razvoj. »Pomagaj mi, da naredim sam« je glavni in vodilni motiv pedagogike montessori. Pri delu se izhaja iz otroka in njegovih potreb. V posebej pripravljenem okolju lahko vsak otrok optimalno razvije svoje potenciale in talente, kar otroku omogoči samostojnost, red in notranjo zbranost.
Po devetih letih intenzivnega dela in učenja človek spozna katere so pomanjkljivosti posameznih teorij oz. kaj se v praksi pri delu z otrokom najbolje obnese. Tako zdaj prakticiramo, kar je najbolj učinkovito. Predvsem pa me osrečuje to, da sva z možem najino znanje delila tako z vsemi domačimi kot tudi drugimi pomočniki, ki so nas spremljali na poti treniranja doma, ter tudi starši otrok z razvojnim zaostankom, ki izvajajo terapije pod najinim mentorstvom. Oni so metode preizkusili s svojimi otroki in bili zelo uspešni, saj so njihovi otroci po pričetku izvajanja individualnega programa napredovali nad pričakovanji.
Na podlagi pridobljenega znanja si upam z vami deliti prepričanja, za katerimi trdno stojim. Več o tem si lahko preberete na tej povezavi.