Včasih razmišljam, kakšno bi bilo moje življenje danes, če na svoji poti ne bi srečala ljudi, ki so uglašeni na isti frekvenci razmišljanja, kot sem sama. Kajti to se mi zdi izjemno pomembno.
Velikokrat bi radi vse takoj. Odgovore, gotovost, razplete. A šele ko si dovolimo počakati, ko spustimo nadzor in se nehamo boriti, se pogosto zgodi nekaj, kar se izkaže kot najboljše.
Odločitve, ki so sprejete na silo, iz strahu ali pritiska okolice, nas redko pripeljejo tja, kamor si zares želimo. Povsem drugače je v trenutkih, ko preprosto vemo. Ko ni veliko razmišljanja, tehtanja in preverjanja, le občutek, da je to prava smer.
Življenje ni ravna pot z jasno označenimi smerokazi. Bolj je kot … hoja skozi meglo … vidiš le del poti pred seboj, vsak korak pa zahteva čas, zaupanje in neredko tudi človeka, ki ti pomaga najti pravo smer.
Zares hvaležna sem za vse ljudi, ki so bili ob meni, ko sem jih najbolj potrebovala, in za vse, ki so ob meni še danes. Njihova bližina mi vedno znova pokaže, da se vse zgodi ob pravem času.