Ko smo po Nininem rojstvu poslušali, naj se pripravimo, da Nina zelo verjetno ne bo sedela, hodila, slišala, govorila …, sem bila seveda ujeta v kremplje vseh možnih strahov. Takrat sem bila še prepričana, da strokovnjaki vedo, kaj govorijo. Saj zato pa so strokovnjaki, a ne?
»Kaj pa, če imajo prav? Kaj pa, če bo naše življenje od zdaj naprej videti popolnoma drugače?«
Ne vem zakaj, ampak nekaj me je ves čas vleklo drugam. Namesto da bi brala spletne forume in iskala še več podobnih in tragičnih zgodb, sem brala zgodbe, ki so me navdihovale in potrjevale, da ni nujno vse tako črno.
In tako sem vso situacijo začela gledati drugače. Nisem videla le tega, česa ne zmore, pač pa deklico, ki je pripravljena na izzive in želi samostojno raziskovati življenje.
Jasno, da so še vedno prihajali dvomi, strahovi, dileme. In še bolj kristalno jasno je bilo, da nas čaka drugačno življenje. Je pa dejstvo, da sem se naučila gledati in videti lastnega otroka ter negativne napovedi o njegovi prihodnosti jemati z rezervo.
In to je moje življenjsko vodilo.
Pustite mi, da poslušam svoj notranji glas. Pustite mi, da verjamem v pozitivne spremembe.
In brez skrbi, še predobro se zavedam, da verjetno ne bo lahko. Pa kaj potem? A ni tako, da prav skozi težke izkušnje človek pride do tistega, česar v udobju nikoli ne bi našel?