“Pozabte, ona shodila ne bo.”
Pa je. Čeprav (ob ogromno vloženega truda, vaj in vztrajnosti) šele pri treh letih in pol.
No, včeraj pa ni samo hodila. Brez vmesnega počitka je pretekla 4 kilometre. 
Ni ji bilo lahko. Še posebej ne takrat, ko so jo začeli prehitevati. Ampak je grizla. In vsakič, ko je zaslišala: »Dejmo, Nina!«, je našla še nekaj moči in še pospešila.
S trmo, neverjetno notranjo motivacijo in željo, da ji uspe nekaj novega, je pritekla do predaje štafete, kjer jo je potrpežljivo čakala Lana in raketo popeljala do cilja.
Zame so bili včeraj zmagovalci vsi. Od prvega do zadnjega. Poklon vsakemu, ki je stopil na traso.
In poklon navijačem, ker brez njih bi bilo vse skupaj veliko težje in predvsem veliko bolj dolgočasno. 
Nina je pa carica. Vedno znova me spomni, da meje pogosto obstajajo samo do trenutka, ko se odločimo, da jih bomo poskusili premakniti.
In kaj se je zgodilo z našo raketo?
Izstrelitev je uspela. 
Ni billa najhitrejša. Je pa poletela dlje, kot so mnogi verjeli, da sploh lahko. 