Prejšnji teden sem imela priložnost sodelovati kot gostja pri predmetu Psihosomatika na Univerzi Sigmunda Freuda Ljubljana, na povabilo dr. Mirana Možine. Po tem, ko je prebral knjigo Posebna punca, je začutil, da je moja zgodba lahko dragocena za študente.
Predmet je potekal interaktivno, skozi pogovor. Iskren, na trenutke tudi ranljiv.
Telo nikoli ne govori brez razloga. Simptomi so pogosto jezik neizgovorjenega … način, kako psiha poišče pot, ko besede niso bile slišane.
Tudi v pogovoru s študenti se je odprl pomemben uvid: kako hitro lahko zdrsnemo v ocenjevanje, kaj bi moralo biti drugače, in kako dragoceno je, če namesto tega ostanemo v radovednosti, empatiji in spoštovanju do kompleksnosti posameznikove izkušnje.
In morda je to tisto, kar si želim, da ostane: da za vsakim vedenjem obstaja zgodba. Da to, kar na prvi pogled deluje kot “problem”, pogosto nosi smisel. Smisel v kontekstu preživetja.
Hvaležna za prostor, kjer lahko govorimo o moči in ranljivosti hkrati.