Koliko svojih odločitev v življenju sprejmemo zato, ker jih res čutimo? In koliko zato, ker tako pač mora biti?
Od malih nog poslušamo, kako naj bi se obnašali, kaj naj bi dosegli, kakšen naj bi bil »pravilen« način razmišljanja, kako naj bi bilo videti uspešno življenje. Starši imajo svoje predstave, šola svoje, kasneje služba, partner, prijatelji … In čeprav se tega včasih niti ne zavedamo, se počasi navadimo živeti po nekih pravilih, za katera sploh ne vemo več, kdo jih je postavil.
Potem pa nekega dne ugotovimo, da človek poleg nas ne razmišlja tako kot mi. Da otrok ne reagira tako, kot smo si predstavljali. Da partner stvari vidi drugače. Da prijateljica počne stvari na način, ki ga sami nikoli ne bi izbrali.
In nehote pomislimo, da bi bilo vse lažje, če bi bil malo bolj podoben nam. Zakaj ne razume tega tako kot jaz? Zakaj se ne odzove tako, kot bi se odzvala jaz?
Preprosto pozabimo, da noben človek ni kopija drugega. Da vsak nosi svoje darove, svoje šibkosti, svoje »čudne« navade in svoje načine, kako se prebija skozi življenje.
A ne bi bilo za vse lažje, če se ne bi toliko nagibali k temu, da druge spreminjamo, da bi bolj ustrezali našim predstavam, pač pa bi se raje vprašali drugače: Kaj me ta človek s svojo drugačnostjo lahko nauči?
Dirigent ne poskuša violine spremeniti v klavir in flavte prisiliti, da bi zvenela kot violončelo. Ve, da vsak instrument zveni drugače in da prav vsi ti različni zvoki skupaj ustvarijo melodijo. Če bi vsi zveneli enako, bi bil orkester precej dolgočasen.
Ali ni največja lepota življenja prav v harmoniji, ki nastane, ko različni glasovi najdejo svoje mesto?
Zato se trudim prisluhniti tudi temu, kar mi je sprva tuje. Pogosto mi prav to, česar na začetku ne razumem, sčasoma najgloblje obogati življenje.