Kdaj smo postali tako pogumni, da pod anonimnim imenom drug drugemu napišemo stvari, ki jih človeku v obraz verjetno nikoli ne bi?
Že nekaj časa opazujem dogajanje po različnih Facebook skupinah za mamice. Tudi sama sem se nekajkrat vključila s svojo izkušnjo in znanjem iz svetovanja staršem, potem pa sem se umaknila. Ugotovila sem, da mi je veliko bližje oseben pogovor z mamicami, ki se same obrnejo name in poznajo moj način razmišljanja. Predvsem pa me je pri interakciji v teh skupinah najbolj zmotilo nekaj drugega: ANONIMNOST.
Razumem, da se kdo želi pri objavi vprašanja skriti za anonimnostjo. Včasih so teme res zelo osebne in človeku ni prijetno, da bi svoje ime izpostavil pred vsemi. Zagotovo pa je anonimnost nekaj drugega kot dovoljenje, da lahko drugemu napišemo karkoli.
Presenečajo me komentarji mamic, ki so pod pretvezo anonimnosti neprijetni, posmehljivi, včasih prav nesramni. Se te mamice res ne zavedajo, da imajo besede svojo težo? Kam je izginila empatija?
Empatija seveda ne pomeni, da ne smemo povedati svojega mnenja. Pomeni pa, da se za trenutek poskusimo postaviti na njegovo mesto. Da pomislimo, kaj se morda dogaja na drugi strani zaslona in kako se človek počuti, ko piše nekaj, za kar že tako ali tako ne ve, ali bo razumljeno.
V teh skupinah so vendar večinoma mame. Vsaka s svojo zgodbo, svojim otrokom, svojimi skrbmi in svojim življenjem. Vsaka ima svoje izzive in vsak izziv je človeku, ki se z njim trenutno ukvarja, lahko ta trenutek nepremagljiv.
Kar je eni mami danes čisto majhen problem, je lahko za drugo nekaj, zaradi česar ponoči ne spi. Morda je ravnokar zbrala pogum, da je vprašala za pomoč. Morda se počuti krivo, prestrašeno, nemočno ali samo.
Ni treba, da se z nekom strinjamo. Ni treba, da imamo o vsaki stvari enako mnenje. Lahko pa se vprašamo, ali bi človeku to isto povedali tudi takrat, ko bi sedel pred nami in bi mu gledali v oči.
Ker za anonimnim profilom je še vedno človek.
V tem primeru mama. Mama, ki ima svojega otroka rada in se po svojih najboljših močeh trudi narediti prav.
In mogoče je včasih dovolj že to, da ji namesto obsodbe ponudimo malo človečnosti.