Je rekla moja danes že pokojna stara mama: »Dons ni nubenga spoštvana več.«
Res ne vem, kako bi se mama počutila v današnjih časih ob poslušanju in opazovanju ljudi, ki naj bi bili neka avtoriteta v prostoru, zgled državljanom …
Ljudje smo pač različni, imamo različna mnenja. A ni to super? To je odlično izhodišče za dobro debato, za kakovostne argumente, za deljenje izkušenj, za osebno rast. Saj ni nujno, da se vedno z vsakim človekom strinjamo.Lahko mislim drugače. In to lahko tudi povem.
Lahko postavim mejo in se celo umaknem. Ni pa mi treba zaradi tega drugega človeka ponižati, zasmehovati ali mu vzeti pravice do njegovega mnenja.
In, veste kaj? Še vedno ga lahko spoštujem.
A ni spoštovanje to, da človeka poslušam, mu pustim, da izrazi svoje mnenje, in ga poskušam razumeti, četudi se z njegovim razmišljanjem ne poistovetim? Ker njegovo drugačno mnenje še ne pomeni, da je slab človek.
Moja stara mama se sploh ni motila. Res je tega vedno manj. In dokler bomo opazovali stanje, kot je trenutno v medijskem prostoru, se bojim, da spoštovanja ne bo več, morda ga sploh nič več ne bo.
A kaj jaz lahko naredim? Najprej poskrbim, da sem svoji mladini doma zgled. Morda je zato včasih bolje, da namesto še ene politične debate pogledam kak dober film ali, še bolje, vzamem v roke dobro knjigo.
Kako pa se vi spopadate s tem?