Večkrat sem že pisala in govorila o tem, kakšno kalvarijo smo doživljali po Nininem rojstvu. Nič ni bilo tako, kot bi moralo biti.
Ne vem, če si lahko predstavljate, kako se takrat starša počutita, ampak lahko povem, da te samozavestne strokovne napovedi tako bolijo, kot bi ti nekdo z ostrim nožem počasi zarezoval črte po telesu. In potem še vsa tista pametovanja, naj se čim prej sprijaznimo, da je stanje pač tako, kot je, in tisti njihovi pogledi pomilovanja: poglejte, v dreku ste, to je dejstvo …
Pa bi kot mama morda na vse te spomine že pozabila, ampak čisto slučajno sem v stikih s starši, ki še danes doživljajo podobno. In vem, kako se počutijo, vem, kako naporno je to.
Zato jim želim povedati nekaj, kar zdaj zagotovo vem: dokler imamo občutek, da imajo drugi ljudje moč nad našo usodo, potem je težko, preutrujeni smo, da bi naredili korak naprej. Ko pa se zavemo, da mi sami usodo držimo za vajeti, se situacija spremeni.
Wayne Dyer je v knjigi The Power of Intention rekel: »Ko spremeniš način, kako gledaš na stvari, se stvari, na katere gledaš, spremenijo.«
Po Nininem rojstvu sva z možem naredila točno to: spremenila sva pogled in situacija se je res začela spreminjati. Namesto zaostanka v razvoju in vseh primanjkljajev sva videla Ninin iskriv in čist pogled, ki je prosil, naj ji zaupamo, ker je pripravljena, ker se želi učiti in izkusiti nove dogodivščine, ker se veseli življenja … Seveda ob tem, da sva začela raziskovati, se učiti in brez dvoma verjeti v njen potencial.
Danes vem, da nič ni bilo zaman. In prav zato o tem predavam tudi staršem.
Zakaj?
Ker vem, kako zelo pomembno je, da zaupamo v otrokov napredek in sprejmemo, da nič ni dokončno. 