Nina ni nora na pse. 
Zakaj ne?
Ni bilo vedno tako, dokler je ni nekoč nekje nek pes z ne preveč prijaznim pogledom glasno nalajal. Od takrat naprej do psov pristopa z rezervo. In s kančkom strahu v ozadju. In sploh ne zato, ker jih ne bi marala. Nasprotno: noro rada bi jih spet vzljubila. In zato odneha (ona tako ali tako nikoli ne odneha). Počasi gradi nazaj zaupanje. Pri tem si mislim: če to ni pogum, potem ne vem, kaj pogum je.
Prepričanje, da otroci s posebnimi potrebami pa ja morajo imeti žival, da jih živali pomirjajo, zdravijo, da je to skoraj del “paketa”, očitno ne drži vedno. Nina recimo obožuje ljudi. Njene oči se zasvetijo ob družbi ljudi, komunikaciji z njimi, pozornosti. In to je čisto v redu. Ker ni pravil, ni univerzalnih rešitev.Vsak človek je svet zase. Tudi Nina. In če si bo kdaj zaželela imeti kakšnega pasjega prijatelja – super! Z velikim veseljem jo bomo podprli.
Nekatere stvari pač potrebujejo čas. Brez pritiskov, brez bližnjic. Samo prostor, čas, zaupanje. 