Tri punce imam. Ena je naša zvezdica na nebu, 
Vita in Nina pa sta tukaj, z nami.
Ker sem veliko v stiku z mladimi mamicami, se tudi sama ujamem v misli, kako hitro bi se lahko izgubila v primerjavah.
Lahko bi se spraševala, zakaj je Liza odšla, še preden bi sploh zares začela živeti. Zakaj ravno jaz? Kaj sem storila narobe? In ali bi bilo karkoli drugače, če bi imela odgovore, ki jih do danes nisem dobila. Kako hitro bi lahko Vita s svojim izjemno hitrim razvojem, zgodnjo zrelostjo in samostojnostjo in uspešnostjo na vseh področjih hranila moj ego, Nina pa bi ga s svojimi razvojnimi izzivi in drugačnostjo vsak dan znova postavljala na preizkušnjo ter odpirala vrata v obup, nemoč in občutek, da nič nima smisla ali rešitve.
Če bi svojo vrednost kot mama merila skozi razvoj svojih otrok, bi bila danes verjetno zelo izgubljena. Primerjanje z drugimi je past, saj vidimo le zunanje rezultate, ne pa celotne poti. In prav materinstvo nam daje priložnost, da se zavemo, da življenje ni tekmovanje, ampak mozaik različnih izkušenj.
Življenje me je naučilo, da vsak otrok pride na ta svet z namenom, da nas nekaj nauči. Morda potrpežljivosti. Ponižnosti. Morda spuščanja nadzora. In seveda, brezpogojne ljubezni, ki ne postavlja pogojev in ne potrebuje merilnikov uspeha.
Sploh ni treba, da za vse dobimo razlago. Nekatere stvari so večje od naših umov. Pomembni so občutki. Pomembno je zavedanje, zakaj se nam ti občutki prikradejo in kaj nam sporočajo.
Moje tri punce so moje največje učiteljice. In vsaka me na svoj način vrača k temu, kar je v materinstvu najbolj pomembno: k hvaležnosti in ljubezni, ki ne meri, ampak samo je.