Vzgajanje otroka z motnjo v duševnem razvoju, otroka, ki ima diagnozo avtizem, Downov sindrom, ADHD (motnjo pozornosti in koncentracije), dolgotrajno bolnega otroka, otroka z govorno-jezikovnimi motnjami, gibalno oviranega otroka ali otroka s kakršnimi koli drugimi vrstami primanjkljajev in motenj prinaša različne in precej večje izzive v primerjavi z vzgajanjem otroka s tipičnim razvojem. Starši otrok s primanjkljaji v razvoju pogosto naletimo na edinstven skupek izzivov, o katerih staršem otrok s tipičnim razvojem ni treba razmišljati.
Vsi starši pa imamo kljub vsemu nekaj skupnega: 
svojemu otroku želimo pomagati na poti k samostojnosti.
svojemu otroku želimo pomagati na poti k samostojnosti. Kako uspešni bomo pri tem, je odvisno vsaj od dveh dejstev:
1. Kakšen potencial skriva v sebi naš otrok?
2. Kaj vse bomo mi, starši in skrbniki, ki smo odgovorni za svoje otroke, naredili v smislu, da bo naš otrok iz svojih potencialov v čim večji meri razvil največ, kar lahko?
Poznamo ljudi, ki so bili kot otroci hitri tekači in so dobivali medalje v šprintih, ali ljudi, ki so kot otroci imeli spretno roko pri likovnem pouku in so se že v otroških letih lahko pohvalili s svojo prvo razstavo. Zanje lahko rečemo, da so imeli odličen potencial za področje športa oz. risanja. Pri nekaterih od teh oseb pa v odrasli dobi od vsega tega ni ostalo kaj več, kot da si sem in tja privoščijo hiter šprint, ko zamujajo avtobus, tisti drugi pa rišejo le še takrat, ko jih lasten otrok prosi, naj narišejo risbico. Ogromno je takih primerov tudi na drugih področjih. Ljudje se kljub velikemu potencialu na določenem področju niso razvili do nivoja, kot bi se lahko, saj niso živeli v okolju, kjer bi jih konstantno vzpodbujali k rasti.
Vsak človek ima namreč v sebi določen potencial, ki ga lahko razvije do maksimalne stopnje. Ta potencial oz. določene spretnosti lahko doseže le v primeru, če to področje aktivno spodbuja in razvija. A ker otrok sam tega ne zna, mu moramo pomagati.
Otroci z večjimi izzivi v razvoju zaradi omejitev funkcioniranja potrebujejo dodatno osnovno nego in hkrati prilagoditve domačega okolja. Pogosto smo starši takih otrok primorani iskati specializirane ustanove z ustreznimi kadrovskimi, prostorskimi in materialnimi pogoji za spodbujanje razvoja otroka. In za številne starše je to težka naloga. Tudi midva sva šele po triletnem iskanju ustrezne pomoči končno prišla do inštitucij z ljudmi, ki so potrdili, da razmišljava pravilno, ker se zavedava, da sva midva kot starša najbolj odgovorna za razvoj obeh najinih hčerk. Zato še danes trdiva, da smo:
STARŠI NAJBOLJŠI OTROKOVI UČITELJI.
Optimalno okolje, kjer otrok lahko doseže maksimalni potencial, je domače okolje. In zakaj ste starši najboljši otrokovi učitelji? Zato, ker:
1. Nihče na tem svetu nima vašega otroka tako zelo rad kot vi.
2. Nihče ni pripravljen žrtvovati toliko časa zanj in njegov razvoj kot vi.
3. Otroci se najbolje počutijo in so neizmerno srečni, ko čas preživljajo s svojimi starši.
Dejstvo pa je, da včasih starši za opravljanje tako zahtevne naloge, kot je starševska naloga, potrebujemo dodatno znanje – še posebej starši otrok, ki kakor koli odstopajo iz povprečja …