Ko sem z mladostno lahkoto plezala po stopnicah življenja, mi je pot prekrižal izbranec mojega srca, ki je kasneje postal moj mož. Čarobni trenutki so mi polnili dneve in moje srce je pelo himno ljubezni. Življenjski načrt, najverjetneje nezavedno izrisan po vzorcu prepričanj današnje družbe, je pričakovano peljal do točke, ko naj bi postala mama.
A igralni oder se je zamenjal, režiser pa neznano odšel. Prva zavestno izbrana nosečnost se je namreč končala v tragični tišini, ko je naša dojenčica odšla pred svojim časom, puščajoč za seboj le bolečino in neizgovorjeno vprašanje “Zakaj?”
A v temi neznanih poti je obstajal žarek upanja, ki je posijal skozi meglo. La Vita è bella … in druga hči Vita je prinesla v moj objem novo melodijo. Z možem sva bila vedno trdna opora drug drugemu in ko se je rodila še tretja hči Nina, so se pred nama spet razkrile nepredvidene poti. Napovedi gluhosti in nezmožnosti hoje ter verbalne komunikacije so zarezale v našo prihodnost, a v očeh tega otroka sva oba videla zrcalo poguma, ki naju je učilo, da v življenju obstajajo odgovori, ki jih lahko piše le srce.
V toku iskanja rešitev smo se vsi v družini znašli zunaj okvirjev in meja naše domovine. Vsi smo postajali bogatejši, ne v materialnem smislu, temveč v izkušnjah, ki so nas bogatile in zaradi katerih smo postajali močnejši.
A v tem toku sem pogosto pozabljala nase, ignorirala sem znamenja telesa, ki so me opozarjala na različne bolezni. In ko je diagnoza raka razkrila svoj hladen obraz, sem se spopadla s strahom, ki je prešinil vsako celico mojega bitja.
Ob tej preizkušnji sem se zavezala, da bom sebi posvečala več pozornosti. Še vedno je moja družina bila in je še vedno moja prva misel, a sedaj bolj kot kadar koli prej razumem pomen skrbi zase. Da se poslušam. Da se umirim. Da zadiham. Da se imam rada.
Nisem se vdala. In se nikoli ne bom. Vse te izkušnje so me neprestano potiskale iz cone udobja in me spodbujale k osebni rasti, nenehnemu učenju in iskanju novih poti. Spoznanje, kaj vse lahko naredimo z otrokom v razvoju in da se s pravo mero poguma zmoremo upreti zastarelemu sistemu ter da materina intuicija premika meje, je neprecenljivo.
Če me ta trenutek vprašate, ali mi je žal, ker sem tako zelo zanemarjala sebe in pokasirala vse te bolezni, iskreno povem, da ne. Niti najmanj, še enkrat bi naredila isto. Kaj pa je tisto krpanje na operacijski mizi proti samostojnemu življenju otroka, ki sicer morda ne bi nikoli niti hodil? Obe punci sta veliko pridobili, kot mama pa čutim tudi veliko odgovornost, da obe dobita uvid, kako pomemben je ob tem počitek.
Danes sledim ideji, da največ časa in energije vlagam tja, kjer sem suverena in kjer me potrebujejo, zato ima moje življenje globino ter smisel, sama pa ob tem čutim zadovoljstvo. Vem, da ne morem postati, kar koli želim. Lahko pa postanem vse, kar sem. Našla sem novo poslanstvo v svetovanju družinam, ki se soočajo s podobnimi izzivi. Moje delo ni več samo služba, temveč je moj hobi, ki mi polni srce z veseljem in ponosom. Življenje sem vzljubila do te mere, da želim deliti svojo ljubezen in moč s tistimi, ki hodijo po isti poti. Če bi mi režiser to vlogo ponudil že v zgodnji mladosti, bi jo verjetno zavrnila, saj bi se mi zdela pretežka. A danes, ko sem glavna igralka v svojem lastnem filmu, vem, da je ta vloga nekaj najboljšega, kar se mi je kdaj zgodilo. Življenje, polno izzivov in preizkušenj, mi je dalo dar, da začutim vsa čudesa tega sveta.
Če sem se v mladosti spraševala, kaj pomeni spoznati sorodno dušo, se mi vse bolj zdi, da gre preprosto le za to, da sem sorodna duša pravzaprav sama sebi. Verjetno ni človeka na tem svetu, ki bi mi podaril lepoto, če se je sama ne zavedam. Sebe moram naučiti ljubiti in se sprejemati takšno, kot sem, in prenehati od drugih zahtevati, da zapolnijo praznino v meni.
Ko sem se odločila deliti svojo zgodbo s svetom, nisem vedela, kam me bo pot popeljala. Moje pero je postalo orodje, s katerim zarišem vsak ovinek, vsako strmo vzpenjanje in vsak nepričakovan prepad v mojem življenju.
Knjiga Posebna punca, ki sem jo napisala, je sporočilo upanja, ljubezni in moči. Je dokaz, da tudi v najtežjih trenutkih lahko najdemo smisel in srečo. In je opomin, da smo vsi mi vredni ljubezni in spoštovanja. In da smo vsi malo posebni.