V Šugmanovem salonu smo se pogovarjali. Zvezdana, Maj, Klemen in jaz. Čutila se je čudovita energija, za katero smo skoraj vsi prepričani, da jo je skupaj z nami ustvarjal duh enega največjih slovenskih igralcev slovenskega gledališča nasploh, Jerneja Šugmana. Menda je poznal metodo, kako se povezati z vsem, kar je ponujalo življenje.
»Živite, verjemite mi, ne čakajte na jutri.«
Tudi v naši družini ne čakamo na jutri in uživamo vsak trenutek. No, vsaj trudimo se. A začetki so bili vse prej kot lahki. A če bi še enkrat zavrtela čas nazaj, bi na tistem križišču izbrala isto cesto. Če bi izbrala tisto drugo, brez ovinkov, strmih klancev in nevarnih prepadov vmes, danes ne bi bilo Posebne punce. In morda nikoli ne bi srečala toliko srčnih ljudi, zaradi katerih je vožnja manj naporna in bolj slikovita – prav zaradi njih mi ne zmanjka goriva in prav zaradi njih v najhujših vremenskih razmerah vedno najdem svetlobo, ki mi odpre nove razsežnosti.