Kako je Nina? Kako pa bo z njo še naprej?
Kaj pa vem, ampak na takšna vprašanja pa res ne znam odgovoriti. Ker v resnici ne vem, kaj jo čaka. Ne vem niti, kaj bo z mano, njeno sestro, njenim očetom in drugimi družinskimi člani … Ne vem, ne morem vedeti. Vem le, kakšen izziv imam zdajle, ne naslednje leto ali čez tri mesece. S trenutnim izzivom se namreč lahko spoprimem, ne morem pa se s prihodnostjo.
Ko se znajdeš v situaciji, ko ne veš, ali bo tvoj otrok kdaj sedel, se premikal, hodil, se samostojno prehranjeval, govoril, ali bo lahko obiskoval redno šolo, se kasneje zaposlil in sploh kdaj samostojno živel, si precej osamljen. Kajti odgovorov ni. Pravzaprav nekih zaključkov ne more nihče podati. Veš, kaj pa je tu najbolj grozljivo? Da odgovore dobiš! In to s strani nekaterih terapevtov in drugih strokovnjakov, ki imajo toliko poguma, da ti na osnovi nekih statističnih podatkov odločno namignejo, naj ne pričakujemo preveč od svojega otroka … Ker če ima tako diagnozo, pa zagotovo ne bo govoril … ali hodil …ali samostojno živel. In povrhu vsega še to, da ni rešitve, s katero bi mu lahko pomagali pri napredku, ker je to res zahtevna diagnoza, in naj se čim prej sprijaznimo, da je to pač tako in naj si ne mečemo peska v oči!
Večkrat sem že pisala o tem, kakšno kalvarijo smo doživljali kmalu po Nininem rojstvu. Nič ni bilo tako, kot bi moralo biti. Gibanja nobenega, odzivov na zvoke tudi ne, težave s prehranjevanjem … Ampak nekaj pa je štimalo: NJENE OČI so pripovedovale zgodbo, ki jo je želela pisati skupaj z nami. Njen iskriv in čist pogled je prosil, naj ji zaupamo, ker je pripravljena … ker se želi učiti in izkusiti nove dogodivščine, ker se veseli življenja …
Zato vztrajam pri prepričanju, da obstaja med otrokom in staršem posebna energija, ki jo drugi težko zaznajo. Ti povem, kaj se je uresničilo od napovedi teh drznih vedeževalcev? NIČ, razen tega, da Nina ne govori – kar pa ne pomeni, da ne komunicira! Sicer pa hodi, teče, piše, smuča, pleza, bere (vse to samostojno, brez kakršnih koli pripomočkov) in je z vsakim letom bolj samostojna. Predvsem pa je vesela, duhovita in ljubi življenje.
Ne vem, če si lahko predstavljaš, kako se takrat starša počutita, ampak ti jaz povem, da vsaka taka beseda tako zaboli, kot bi ti nekdo z ostrim nožem počasi izrezoval notranje organe, tvoj notranji glas pa kriči NE, NE, NE VERJAMEM!!! In potem greš in nimaš niti najmanjše ideje, kako naprej. Šele ko se umiriš, ko globoko zadihaš, lahko začneš iskati alternative.
Nasvet ČIM PREJ SE SPRIJAZNITE S TEM je še posebej fascinanten. S čim naj se sprijaznim? S tem, da je stanje pač tako in otroku itak ne morem pomagati, da bo lahko kdaj samostojen? Morda s tem, da živim naprej, kot da nič ni, otroka pa dam v institucijo, kjer mu bodo pomagali oni – oni, ki tako ali tako ne verjamejo v njegov napredek!!!
Veš kaj, lahko se sprijaznim edino s tem, da je pač ta moj otrok prišel na svet, da me nekaj nauči. Da mi odpre oči. Ker če to ni dovolj očiten znak, potem pa res ne vem, kdo mi lahko bolj očitno sporoči, da moram pri sebi odvozlati še nemalo vzorcev, ki me omejujejo in otežujejo moje življenje.
Dokler imaš občutek, da imajo drugi ljudje okrog tebe, npr. strokovnjaki, moč nad tvojo usodo, potem je težko … ko pa dobiš občutek, da usodo ti držiš za vajeti, je situacija popolnoma drugačna. Potem je percepcija drugačna, oddajaš drugačno energijo.
Kvantni fizik Max Planck je rekel: »When you change the way you look at things, the things you look at change.«
To sem prebrala šele nedolgo nazaj. Ampak po Nininem rojstvu sva z možem naredila točno to: spremenila sva način gledanja na situacijo in potem se je situacija res začela spreminjati. Najina takratna reakcija je bila popolnoma intuitivna. Sama nisem nikoli brala o kakršni koli kvantni fiziki, takšne knjige niso prišle pod moje roke. Ne spomnim se sicer, kako sva se lahko tako pomirila, ampak preprosto sva prisluhnila tisti majhni deklici in ji obljubila, da ji bova pomagala.
Še danes si natančno lahko prikličem v spomin, kakšna slika se mi je takrat, ko sva se vrnila z IAHP inštituta, pogosto prikazovala: Bila je Nina, ki veselo skače po vrtu, zadovoljna in polna življenja. Ja, veselo skače. Hodi. Teče. Vse to, kljub nasvetom, naj na njeno samostojno hojo čim prej pozabimo. Ne gre za to, da sem si to samo želela, seveda sem si, pač pa sem to čutila z vsako celico svojega telesa. Morda je zato danes ta slika dejansko narisana.
Včasih je pač tako, da življenje vidimo skozi omejitve. Lahko seveda tudi zato, ker smo pod vplivom okolice, ki nas z velikim egom prepričuje, da tako pač je in nikoli ne bo drugače. Takrat se celo prepuščamo vsebinam in zgodbam in vidimo celo znake, ki to dejstvo podprejo, ali pa celo spregledamo znake, ki bi nas sicer podprli na naši poti, a smo preveč zaposleni ali preveč trdoglavi, da bi jih vzeli resno.
»Why do you stay in prison when the door is wide open?« (Rumi)
Naša družina ni ostala v zaporu, pač pa smo, kakor hitro se je dalo, ušli skozi tista na stežaj odprta vrata, na katerih je bil napis: Takole je. Kaj bo, ne veš. Nihče ne ve. Zato je pomembno, da se zavedaš lastnega dihanja, da občutiš zrak, ki prihaja v tvoje telo in odhaja iz njega, da se prepustiš. Da se zavedaš, kaj se dogaja v tem trenutku …«
In smo šli na novo pot in uživali v vsakem trenutku. Našli smo ljudi, od katerih smo se ogromno naučili in ki so nam pomagali, da smo prisluhnili naši negovoreči in skorajda negibni punci. In začela je nastajati čudovita slika, polna barvnih odtenkov in sporočil, ki jih človek, če zmore gledati s srcem, verjetno razume.
Ko gledam v preteklost, vem, katere znake na tej poti sem ignorirala. Tiste, ki so nakazovali, kaj moram spremeniti pri sebi. Vem tudi, zakaj sem jih. Ker sem bila stoodstotno osredotočena samo na Nino in njen napredek. Danes hodim naokoli s še bolj odprtimi očmi in napetimi ušesi in sem nanje pozorna tudi takrat, ko dobivam namige za lasten napredek. Tedaj še nisem vedela ničesar o zavedanju, vizualizaciji, manifestaciji ali o tem, kako prisluhniti znakom, ki nas spremljajo vsepovsod – nasprotno, to se mi je zdel celo bull shit, že moja mama je na te teme vedno gledala zviška in sem zato tudi sama razmišljala podobno. Danes mislim drugače. In zdaj vem, kako je temu mojemu početju ime. Zavedanje mu je ime.
Echart Tolle pravi, da se, če smo zaskrbljeni in se nam velikokrat vsiljuje misel kaj pa če …, istovetimo s svojim umom, ki se projicira v namišljen položaj v prihodnost in ustvarja strah, s čimer pa se ne moremo spoprijeti, saj tega položaja pač še ni. Je zgolj umski umislek, ki škoduje našemu zdravju in spodjeda naše življenje.
In prav zato se ne sprašujem, kaj bo z Nino, Vito, mano, s Klemnom … Seveda ne tavam brezciljno, vem, v katero smer približno potujem, in sem na poti ves čas aktivna. A trudim se, da ne pozabim na korak, ki ga delam prav ta trenutek, in da bodo koraki, ki jih bom naredila v prihodnosti, terjali od mene le toliko pozornosti, da ne bodo postali pomembnejši od trenutnega koraka. Bolj kot kam grem, je zame pomembno, kako to počnem.
Nekako grem s tokom življenja. Se prepuščam. A pri tem niti najmanj nisem pasivna. Ko se zgodi sranje, se ne slepim, da je vse okej. Najprej sprejmem dejstvo tega trenutka in se ne upiram, ne jezim in ne igram žrtve. Takoj začnem iskati rešitve in napnem vse svoje moči, da se izvlečem iz sranja. Pri tem ne kopičim v sebi negativnih občutkov oziroma se vsaj trudim. V stanju takega vajba pa se zgodi povsem drugačna, čudovita energija.
“Prava svoboda in konec trpljenja je življenje na tak način, da si izbral popolnoma vse, kar čutiš ali doživljaš v tem trenutku. Ta notranja usklajenost z Zdaj je konec trpljenja. Ali je trpljenje res potrebno? Da in ne. Če ne bi trpel tako kot si, ne bi bilo globine zate kot človeka, ne ponižnosti, ne sočutja. Tega zdaj ne bi bral. Trpljenje je potrebno, dokler ne spoznaš, da je nepotrebno.” (Eckhart Tolle)
Kako si pa ti ta trenutek?