Hej, kdaj boš spet objavila kak blog? Dragi moji, neizmerno sem vesela, da radi berete moje bloge, ampak včasih pač človek nima navdiha. Ali pa je preutrujen. Vsako moje pisanje, ki ste ga kadar koli prebrali, se je zgodilo mimogrede, najpogosteje na sprehodu na bližnjo goro. Potem sem misli vedno takoj zlila na papir. In objavila. Zdaj pa je že nekaj časa glava izpraznjena. Edino, kar se sprehaja po moji glavi, je nek skrit namig, da potrebujem počitek …
Zdi se mi, da veliko zdržim. Najbrž zato, ker moram, saj moram biti mojima puncama ves čas na voljo. Predvsem Nini, ki še ni tako samostojna kot Vita. In ker pač potrebuje vsakodnevni trening, da nekoč bo. Če ste se zdaj nekateri zdrznili in pomislili, da me prav tako potrebuje tudi mož, se strinjam z vami. Potem so tu še najstniki v šoli in sodelavci. Seveda, vsi me hočejo, in to zdravo, energično, veselo, zabavno.
Moji bližnji pa dobro vedo, da imam eno veliko pomanjkljivost: ne znam se ustaviti. Kadar se ustavim, se to ne zgodi zaradi moje zavestne odločitve, pač pa me ustavi bolezen. Ponavadi upade storilnost, odpove telo, neznosne bolečine v grlu in glavi pa mi sporočajo, naj odmislim vse in naj že končno počivam. Ali pa me uščipne v križu. Ali pa se mi sesuje sistem tako zelo, da pristanem v bolnici, kjer mi odstranijo obščitnico. Vsi nasveti, češ naj ne delam toliko, da me bo spet položilo, so takrat zaman. V neskončnem zanosu energije, idej in občutkov, da bi lahko še kaj na tem svetu premaknila na bolje, jih slišim, a jih ne upoštevam. Se pa potem vedno, ko nemočna ležim v postelji, spomnim nanje. Ustaviti se in si vzeti čas zase … tega preprosto ne znam. Nihče me ni naučil.
Verjamem, da mnogi poznate te občutke. Ne vem, kako si vi pomagate, na mojo vest v takih trenutkih pogosto potrka razmišljanje kakega strokovnjaka. »Že zelo dolgo namreč verjamem, da različne motnje, bolezni in vsakovrstne težave niso naključne. Da so samo posledica misli, predstav, strategij in vedenj v življenju posameznika, ki ne ustrezajo več. So kot rdeča lučka na armaturni plošči, ki utripa in opozarja, da ni vse tako, kakor bi lahko bilo oziroma bi moralo biti.« (dr. Klemen Rebolj)
OK. Moj sesut sistem ni naključje. In predstavlja rdečo luč, opozorilo, naj pogledam vase in spremenim vzorce. In prav tukaj naletim na težavo. Iz takih zapisov sklepam, da človeka nekaj strašno muči in mu to povzroča neke bolečine, stisko, nezadovoljstvo. Ampak sama sem pravzaprav zadovoljna, nič ne pogrešam. No, imam želje kot vsi ljudje, a se prepuščam usodi in se veselim vsake nove poti, na kateri se znajdem. Me torej izdaja podzavest?
Zadnja leta vse pogosteje govorijo o izgorelosti. Nekako slutim, da gre pri meni le za delovno izčrpanost, čeprav tudi pred izgorelostjo nisem povsem varna. Menda izgorevajo predvsem tisti, ki v sebi nosijo lastnosti, kot deloholizem, perfekcionizem, tisti, ki ne znajo reči ne in se trudijo, da bi bili z njimi vsi zadovoljni.
Mogoče pa je rešitev preprosta. Vzeti si moram nekaj dni dopusta in se z možgani na off odpeljati nekam stran. No, to pa obljubim, da bom naredila. Takoj zdaj grem preverit, če naša camping oprema potrebuje kakšno osvežitev, potem pa bom začela razmišljati, kam jo bomo mahnili letos. Seveda spet z avtom, napakiranim do vrha, nekam, kjer bo vseeno, kdaj jemo zajtrk in kdaj gremo spat. Nekam, kjer bodo sami neznanci pa vsak bolj zanimiv od drugega, nekam, kjer bo v senci borovcev vse drugače kot doma.
Dopust sicer razumem kot ustvarjalno spodbudo. Vedno novo okolje in kulture ter izogibanje internetni aktivnosti v meni sprožijo sveže ideje, motivacija za doseganje novih ciljev je na višku, prihodnost postane naenkrat svetlejša. Takšen daljši počitek menda v resnici odpravi delovno izčrpanost, pri izgorelosti pa le začasno umiri trenutne simptome. Po dopustu vam sporočim, če sem se o sebi zmotila. V nasprotnem primeru bo pač treba začeti raziskovati globlje.
Kaj pa vi? Že imate načrte za poletje? Če ste izčrpani ali izgoreli ali pa nič od tega, vam iz srca želim, da si vzamete čas in zbežite nekam, kjer si boste napolnili baterije. Skratka, želim vam en odštekan poletni odklop …
Jerneja Renko by
