Otrok z razvojnim zaostankom tako kot drugi otroci nujno potrebuje trening za možgane. Več ga ima, bolj napreduje. Manj ga ima, manj napreduje. Čisto preprosto.
Mnogi starši intenzivno delamo s svojim otrokom vsak dan, brez izjeme, in zato včasih potrebujemo tudi nekaj počitka. »Kaj pa zdaj, ko gremo na dopust? Kako naj izvajam vse vaje in treninge? Bo zato zdaj moj otrok prikrajšan?« so pogosta vprašanja, ki jih starši postavijo predvsem v času bližajočega se poletja in dopustov. Nekaj idej boste zagotovo našli v nadaljevanju.
Prvi dve leti, ko smo izvajali intenzivni program za Nino, si v resnici nismo privoščili dolgih izletov ali prostih vikendov. Intenzivni namreč pomeni vsaj šest ur na dan stimulacije na različnih področjih. Da se človek privadi na tak način življenja, potrebuje popolno disciplino, brez motenj in kakršnih koli prekinitev. Takrat so nam dali taka navodila in mi smo jih upoštevali. No, skorajda.
V času poletnih počitnic smo malo goljufali. Ampak res čisto malo. Vzeli smo si teden dni »oddiha« in se preselili na dalmatinsko obalo, saj si je starejša sestrica krepko zaslužila nagrado za odlično opravljeno šolsko delo. Vse to je seveda zahtevalo dobro organizacijo in tehten premislek, kako se, prvič, naseliti nekam, kjer bomo lahko izvajali zvočno stimulacijo, ne da bi se sosedom zmešalo od zvokov trobent, piščalk, bobnov …, in drugič, kje dobiti pomočnika, ki bo pripravljen pomagati pri določeni vaji, in to šestkrat na dan. Za vse ostale treninge smo vedeli, da jih bomo lahko opravili brez težav.
»O čemer lahko sanjaš, lahko tudi uresničiš,” je rekel Walt Disney. In smo uresničili. Prijateljica se je ponudila za pomočnico, turisti pa se nad hrupom tudi niso pritoževali. Priznam, ni bil običajen dopust. Ampak na koncu smo bili vsi zadovoljni. Ob oddelani šesturni dnevni vadbi še menjava okolja, morski zrak, plavanje in potapljanje v morski vodi, sprehodi ob obali, večerno druženje na terasi ob kozarčku bevande. In nova energija za nadaljnje delo.
Zadnja leta, ko individualni program za Nino obsega dve do tri ure na dan, je mnogo lažje. Zdaj smo že stari mački.
Prvomajske počitnice 2017. Ciper, vroč mediteranski otok, ki ima kar tristo štirideset sončnih dni v letu. Radi se potepamo, vožnja daleč proč nam ni odveč. Kamor koli se odpravimo z letalom, vedno najamemo avto, da lahko spoznamo tudi skrite kotičke dežele in poklepetamo z domačini, ki tam živijo. Večdnevno ležanje na plaži nam ni blizu. Očitno imamo vsi v sebi raziskovalca, ki nas preganja še takrat, ko bi lahko ure in ure ležali in nič počeli.
Tudi tokrat smo raziskovali in mimogrede odkljukali še aktivnosti po programu za Nino. Kako? Sedenje na letalu zna biti dolgočasno, če ga ne začinimo z aktivnostmi, ki nas spravijo v dobro voljo, hkrati pa našim možganom na pustijo spati. Tako je Nina vadila pisanje skozi dialoge, kot vedno smo imeli s seboj tudi križanke in knjige ter zvezek za pisanje. Če ne drugega, se gremo vislice, igro, pri kateri ugibamo črke v besedi. Hecno, ampak to zabavno obešanje še danes navdušuje otroke in odrasle.
Dopoldneve smo preživeli na plaži, kjer so nas spremljale zveste prijateljice knjige, Nina je poleg branja vsak dan premagovala prikupne matematične naloge iz starih šolskih delovnih zvezkov, Vita pa teste nacionalnega preverjanja znanja iz prejšnjih let. Nihče jima ni rekel, da morata. Sami sta hoteli. Prisežem.
Ležalnik je kot nalašč primeren za masažo. To smo izkoristili ter mimogrede naredili še vaje za integracijo refleksov. Ko Nini rečeš, da jo bomo zmasirali, se z veseljem prepusti.
Vožnja z avtomobilom na drugo stran otoka lahko traja, še posebej če namesto po avtocesti ubereš pot po magistrali. Tako se lahko ustaviš v marsikaterem sanjskem zalivu in si pretegneš svoje ude in hrbtenico, pa še osvežiš se v prijetno hladnem morju. V tem delu dneva smo realizirali kar velik del programa: v avtu, ki ga je Klemen spretno manevriral po levi strani ceste, vaje za govor in enciklopedične pojme, ob postankih smo migali v kristalno čistem turkiznem morju, pri spoznavanju novih krajev pa prehodili in pretekli predpisane kilometre. Poleg tega smo spoznavali burno zgodovino Cipra in antične spomenike ter se navduševali nad mediteranskim rastjem, ob napadih lakote pa nad mediteransko kulinariko.
Pred večerjo smo si nekajkrat privoščili tudi fitnes. Sprva za zabavo, na dopustu imaš pač časa na pretek, potem pa je Nina vsak dan tako navijala za tovrstno mišično spodbudo, da smo se morali vračati. Če pomislim, je bila Nina na tem dopustu le enkrat slabe volje, in to predzadnji dan, ko smo vzneseno korakali proti vratom telovadnice, pa se le-ta niso odprla. Bil je namreč praznik, kar pomeni dela prost dan tudi za ljubitelje fitnesa. Bila je tako razočarana, da smo morali ugoditi njeni želji in se zapreti v hotelsko sobo ter telovaditi. Čudna družina, ni kaj.
Večere smo zaključili s kartanjem, plesom ali petjem. No ja, pela je sicer samo Vita, ki nam je z zmago na karaokah priskrbela vstopnico za vodni park. Juhu! Ob vseh zgoraj omenjenih aktivnostih smo tako urili še socialne veščine, obudili komuniciranje v tujem jeziku, saj Slovencev nismo srečali. Nina sicer res ne govori, ampak težav s komunikacijo pa tudi ona nima. Na počitnicah vedno spozna ogromno novih otrok in odraslih, pravzaprav zaradi nje še mi navežemo več stikov s tujci. Zelo pogosto očara natakarje, vsi pa potem dobimo kak sladoled ali kavico na račun hiše.
Smisel življenja je ležanje na plaži, z možgani na off in čivavo na straži …No, za našo družino tale verz pač ni aktualen. Seveda je ležanje na plaži prijetno do neke mere, vendar pa je tudi počitniško “kravžljanje” možganov zelo koristno, sploh če pri tem nihče nima občutka, da dela kaj pod prisilo. Mi imamo vse to že v malem prstu in se “nakravžljamo” mimogrede. Vendarle ne smemo pozabiti, da je za otroke z razvojnim zaostankom največji sovražnik prav ČAS. In zakaj si torej tudi na dopustu, ko se nam res nikamor ne mudi, ne bi privoščili igrivega spodbujanja možganov?
Jerneja & Klemen Renko by
