
Me sprašujejo ljudje, če še kaj pišem. Ja, seveda, sem in tja pa res še kaj napišem.
Sem pa v nekem obdobju, nedolgo nazaj, precej razmišljala, kako naj ugodim bralcem, ki so mi po branju knjige Posebna punca rekli, da bi želeli še brati in da se jim je zdelo potovanje z mano po hitri cesti, polni ovinkov, prekratko … In da čeprav jih je včasih stiskalo pri srcu, jih je knjiga posrkala in da bi mi na določenih mestih postavili še kup vprašanj, da jih zanima še ogromno stvari …
Do zdaj sem res svoje razmišljanje z javnostjo delila predvsem preko pisanja – no, izjema so nekateri intervjuji na radijskih postajah in televiziji, kamor sem bila povabljena kot gostja – sicer pa sem se izražala večinoma preko pisanja, ker je to na nek način moje sproščanje. Moja terapija.
In potem sem iskala načine, kako lahko na kak bolj izviren način teme, obdelane v knjigi, pregnetem še bolj intenzivno … In mi je na misel prišla ideja o podkastu. Ki, roko na srce, morda danes niti ni več izvirna, ampak mene pa bi zagotovo postavila pred nov izziv.
Sama podkaste zelo rada poslušam – ponavadi v avtu – in ne samo da rada pišem, rada tudi govorim. Če pa začnem še bolj na začetku, mi je to predlagal že prijatelj, ko sva klepetala na kavi tik po izidu knjige. Se točno spomnim, kaj mi je rekel: »Jerneja, začni snemat podkaste. Ti imaš tolk za povedat. Folk te bo poslušal, boš vidla …«
Ampak takrat mi je to bolj ali manj šlo skozi eno uho noter in skozi drugo ven. Očitno pa se je ta njegov nasvet nekje v mojem procesorju shranil.
O čem boš pa govorila? Kako boš to posnela? A imaš opremo za snemanje? Milijon vprašanj mi je rojilo po glavi …
Okej, izbira tematike zame načeloma ne bi bila problematična … odpirala bi na primer teme, ki me zaznamujejo in sem se jih dotaknila tudi v knjigi; torej o tem, kaj se zgodi, če družina začne razmišljati izven okvirjev in se loti nenavadnih receptov in naredi vse, da hčerki z razvojnimi težavami pomaga pri napredku.
Že ves čas, odkar se nam je rodila Nina, želim ljudem približati, kako je živeti v svetu mam in očetov, ki imamo otroke, ki zahtevajo več spodbude kot otroci, ki »ustrezajo standardom«. Številke mi res niso blizu in niti ne vem, koliko odstotkov družin v Sloveniji je takih, ki ima otroka z razvojnimi težavami; vem pa, da jih ni malo, vse pa nas zagotovo druži nekaj: ob soočenju s kakšno koli posebnostjo, ki jo ima otrok, smo starši zmedeni in nimamo pojma, kje in kako začeti … Pa gre lahko za težko diagnozo ali pa le za učne izzive, motnjo pozornosti ali druga čustveno-vedenjska odstopanja. Zato je vsak napotek starša, ki je šel skozi podobno izkušnjo, zlata vreden. Konec koncev je to moj svet in tega precej dobro poznam.
Bralce je presenetila tudi trdnost odnosa naju kot zakonskih partnerjev. Mnogim namreč odnos s partnerjem predstavlja izziv, še posebej, če ni vse v skladu s scenarijem, ki smo ga napisali v puberteti, ko smo sanjali o partnerju ali partnerici iz pocukranih ameriških videospotov. Resda smo nekje brali o nekih kompromisih, a kako to izgleda v praksi, si verjetno nismo predstavljali. Zato je zelo pomembno, da se pogovarjamo tudi o tem, kako ohraniti iskren in hkrati strasten odnos s svojim partnerjem … ker to danes sploh ni tako lahko, saj nas današnji trendi lahko hitro posrkajo in pozabimo krepiti odnose znotraj družine.
Že ves čas čutim, da bi morala spregovoriti tudi o izkušnjah, ki sem jih pridobila skozi leta in so vezane tudi na področje javnega in privatnega šolstva, saj sem dobrih 16 let delala v javnem šolstvu, v zadnjih letih pa imam stike tudi s privatnim šolstvom oz. z drugačnimi oblikami šolanja, kot je šolanje na domu. Seveda bi se dotaknila tudi šolanja otrok s posebnostmi v razvoju – ostajam zagovornica inkluzije, posledično je tudi pot najine hčerke drugačna, kot so jo napovedovali v njenem zgodnjem otroštvu.
Skratka, tem ne bi zmanjkalo. Tudi oprema za snemanje menda ne bi smela biti ovira.
Ampak …
Verjetno se tudi tebi to kdaj zgodi … imaš idejo, ampak je ne realiziraš, ker te imaš kup strahov, kaj bo, če ne bo itd. Pa milijon stvari zraven našteješ, ki ti predstavljajo ovire, čeprav morda to sploh niso. Verjetno nas bremzajo samo neki vzorci, ki jih še razrešujemo in se z njimi bojujemo … In to je res nepotrebno, ampak večini se nam to dogaja in potem ne sprostimo vse svoje kreativnosti, s katero bi zagotovo lahko kaj spremenili, če ne drugega, bi morda izstopili iz cone udobja.
Ampak …
Ne vem, kako ti funkcioniraš, z mano pa je tako: ko zlijem svoje misli na papir, se bolje počutim. In mogoče niti ne pišem tako zelo zanič, vsaj če sklepam po odzivih bralcev Posebne punce, ki so bili visoko nad mojimi lastnimi pričakovanji.
To, da je slog pisanja bralcem tako všeč, sem iskreno presenečena. Res, da so bili v osnovni šoli moji spisi odlično ocenjeni in kasneje na gimnaziji tudi eseji … je pa prav hecno, ne spomnim se, da bi me v srednji šoli profesorica za slovenščino kdaj posebej izpostavila ali pohvalila. Potem pa, ko je izšla moja knjiga, sem točno to profesorico srečala in me je ustavila: »Jerneja, bravo za knjigo, tebe pa nikoli ne bom pozabila, vedno si veliko govorila in res tako zelo dobro pisala! Tvoj slog in tvoje besedišče sta res izstopala!«
Uaauu, sem si mislila, ampak, gospa profesorica, zakaj mi tega niste povedali takrat, ko sem kot najstnica krvavo potrebovala potrditve in usmeritve??? Lahko bi, na primer, zelo pozitivno vplivala na mojo samopodobo??? Včasih res ne razumem, zakaj ljudje ne pohvalijo takrat, ko je to na mestu. Predvsem učitelji bi morali znati pohvaliti, če je pohvala seveda utemeljena. Sama vedno rada pohvalim in potem se prav fajn počutim.
Odkar pomnim, sem rada pisala, zagotovo pa sem besedni zaklad bogatila z leti branja, predvsem v času študija smo morali študentje slavistike prebrati ogromno literature. Domače in tuje. Eden izmed mojih najljubših profesorjev na Filozofski fakulteti v Ljubljani je bil dr. Matjaž Kmecl, takrat redni profesor za zgodovino slovenske književnosti. Njegova predavanja so bila čudovita … imel je občutek za pripovedovanje, in njegov žametni glas …. Nam, študentom, je zaradi njegove profesorske zahtevnosti predstavljal strahospoštovanje, izredno smo ga občudovali, še posebej zato, ker se je za to njegovo avtoritativno postavo skrivalo veliko srce. Spomnim se izpita pri njem. Tako me je bilo strah, da sem ga na začetku prosila, če mi da nekaj minut, da se zberem in umirim. In je rekel: »Draga kolegica, seveda, ko boste pripravljeni, povejte ….« Res mi je dal čas, precej časa. Šele ko sem se umirila in zadihala, sva začela s pogovorom in potovala vse od pridige pa do kriminalke …
Na študijska leta imam lepe spomine. Če me danes kdo vpraša, ali mu priporočam, da gre študirat slovenistiko, pritrdim. Čeprav je menda danes tam vzdušje drugačno kot konec devetdesetih let, ko so bili naši profesorji še Jože Toporišič, Breda Pogorelec, Ada Vidovič Muha, Igor Grdina in podobne avtoritete, ki so veliko prispevale k razvoju slovenskega jezika in književnosti in pustile velike sledi. Vendar pa je to študij, ki ti odpre mnoge poti, lahko počneš marsikaj. In na koncu si vsaj približno pismen.
Moja A-smer je bila slovenščina, B- smer pa pedagogika. Slednja me ni preveč navdušila, zagotovo pa mi poznavanje nekaterih teorij nikoli ni škodilo, prej koristilo. Sem pa potem diplomsko delo na tej smeri prav tako navezala na jezik – pri mentorici prof. Ljubici Marjanovič Umek pri predmetu razvojna psihologija sem raziskovala razvoj besedišča in skladnje v otroških slikanicah vzporedno z razvojem otroškega govora in prišla do zanimivih ugotovitev. Moja slovenistična diploma pa je bila kriminalno obarvana – raziskovala sem kriminalni žanr na domačih tleh in se osredotočila na Jakoba Alešovca kot začetnika prve slovenske kriminalke.
Torej. Rada se pogovarjam in rada pišem.
Ko sem izgubila otroka, sem se hotela o tem pogovarjati.
Ko je nad svojim življenjem obupala meni ljuba oseba, sem se hotela o tem pogovarjati.
Ko se mi je rodil otrok, za katerega so rekli, da ne bo veliko iz njega, sem se hotela o tem pogovarjati.
Ko sem zbolela za rakom, sem se hotela o tem pogovarjati.
Zato sem se pogovarjala. Sem si pa tudi zapisovala.
Ampak …
… kljub norim idejam o podkastu sem se na koncu odločila, da ostanem pri pisanju. Konec koncev je pomembno samo to: da sem iskrena, da ne blefiram in ne nakladam nekaj v tri krasne. Pa če to povem ali napišem. Iskreno vsebino ljudje večinoma sprejmejo zelo pozitivno. Seveda so vedno izjeme, ki se vžigajo, ampak nam tudi te izjeme vedno nekaj sporočajo o njih samih, hkrati pa nas lahko spodbudijo k samorefleksiji. In biti iskrena mi ni težko. Brez težav se odprem ljudem, na nek način me to sprošča, tako ali tako pa mislim, da če bi si ljudje med sabo delili izkušnje, občutke …, nam bi bilo vsem lažje.
Po navedbah Wall Street Journala javno nastopanje med Američani predstavlja največji strah. Še celo strah pred smrtjo se je uvrstil (šele) na drugo mesto. Ljudi je bolj strah javnega nastopanja kot pa smrti, višine ali skoka iz letala.
Sicer pa je dejansko tako … strah pred javnim nastopanjem je na nek način strah pred čustveno smrtjo. Ko nastopamo, se na nek način razgalimo in se pred množico ljudi popolnoma izpostavimo.
No, tega strahu nimam. Nastopati mi nikoli ni bilo težko. Že v šoli ni bilo dramskega krožka brez mene, še manj pa prireditve, kjer sem največkrat odigrala vlogo glavnega povezovalca ali pa so me prosili vsaj za kakšno deklamacijo. Kmalu po zaključku študija sem se vpisala tudi v šolo retorike in javnega nastopanja pri dr. Zdravku Zupančiču, kjer sem se ogromno naučila.
Danes neskončno rada s sogovornico klepetam na predstavitvah knjige Posebna punca, uživam, ko predajam staršem znanje, ki sva ga z možem pridobivala v vseh teh letih, odkar se je rodila Nina, vsak trenutek, ko šolarjem razlagam o slovnici ali o slovenski literaturi, je zame dragocen trenutek.
Priznam pa nekaj: sebe pa težko poslušam Moj glas … se mi ne dopade. Ni mi všeč. Čeprav mi pravijo, da zveni točno tako. Bljak.
No, zdaj verjetno razumeš, zakaj ostajam pri pisanju.
Zadnjič me je neka gospa na predstavitvi knjige vprašala, če mi je kaj žal, da sem se v knjigi tako razgalila.
Prvič: nimam občutka, da sem se razgalila. In drugič: ni mi žal.
Zato bom to počela še naprej. A ne z glasom, pač pa z zapisom.
V obeh primerih pa se lahko enako razgalim ali pač ne. A če se berem, sem si bolj všeč, kot če se poslušam. Vsaj zaenkrat je tako.
Torej … se bereva kmalu. Kdaj točno, ne vem. Se prepuščam toku … kar se menda vedno obnese. Bomo videli.