Če torej za predpostavko vzamemo dejstvo, da smo starši najboljši učitelji, pa je naenkrat pred nami izziv, kako ravnati, kaj in kako jih učiti, katere metode uporabljati, koliko preverjati in kje dobiti energijo za delo.
Tako zdravi otroci kot otroci z razvojnimi posebnostmi ZA OPTIMALNI RAZVOJ POTREBUJEJO STIMULATIVNO OKOLJE.
Le-to lahko dosežemo z načrtnim, celovitim pristopom, kjer v otrokov vsakdan vpeljemo različne senzorične in motorične stimulacije ter stimulacije za intelektualni razvoj in pridobivanje socialnih veščin. Vse to lahko podkrepimo še z zdravo prehrano in otroku prijaznim okoljem, ki zagotavlja optimalne pogoje za njegov napredek. Naloga staršev je, da povežemo sebe, svojega otroka, njegove vzgojitelje, učitelje, zdravnike, sorodnike v sinhrono skupino, ki bo delovala v smeri maksimalnega razvojnega napredka vašega otroka.
Razumem, do tu je še vse logično. No, morda se sprašujete, kje bi dobili ideje za vse te aktivnosti … Ampak danes se informacije zlahka najde. Največji izziv je največkrat prav energija in volja staršev. Vsakodnevno nas namreč obkrožajo sugestije, da si moramo vzeti čas zase, da je to nujno potrebno za zdravje, zadovoljstvo, srečo.
Popolnoma se strinjam. Vprašanje pa je, kako si besedno zvezo ČAS ZASE razlagamo. Za nekatere je to tek, joga, klepet s prijatelji … Se pa situacija vsekakor spremeni, ko postanemo starši. Za starševstvo se odločimo največkrat zavestno. Torej sprejmemo, da se bo naše življenje nekoliko spremenilo. Vsaj tako bi moralo biti.
Niso pa čisto vsi na to pripravljeni. Nekateri se namreč počutijo, da se neprestano žrtvujejo za otroka, da se odpovedujejo svojim konjičkom, da zase nimajo nobenega časa, da niso svobodni. Popoldanske aktivnosti z otrokom jih tako izčrpavajo do onemoglosti, namesto da bi jim vlivale življenjsko energijo. To pa ne pomeni, da se nič ne da spremeniti.
Preprosto je treba spremeniti pogled na situacijo: to, kar razumejo odpovedovanje, morajo začeti sprejemati kot ŽIVLJENJSKO PRILOŽNOST, NOV NAČIN ŽIVLJENJA. Starševstvo mora postati hobi, eno samo veselje, čas, ko razvijamo domišljijo, kreativnost, empatijo in smo poleg tega še fizično aktivni.
Otroci čutijo razpoloženje staršev. Čutijo naše veselje, pozitivno energijo, pripravljenost za delo, prav tako pa čutijo tudi jezo, žalost, slabo voljo. Ob slednjem otrokom manjka varnosti, lahko imajo občutek krivde, posledično se razvija nizka samopodoba.Kakšen oseba bo otrok in kako uspešen bo v življenju, je v veliki meri odvisno od vzgoje.
Ko se ti rodi otrok, pri katerem se takoj ali kasneje po rojstvu pokaže, da njegov razvoj ne poteka tako, kot bi moral, smo starši zmedeni. Čisto zares je naporno voziti otroka od enega strokovnjaka do drugega, preživljati naporne vožnje, prenašati otrokove stiske ob sprejemanju novega in spet novega okolja itd.
Tudi sama sem bila izčrpana, priznam. Ko pa sva se z možem (po pridobljenem znanju na IAHP) odločila, da:
– bomo izvajali aktivnosti doma, kjer bomo ustvarili STIMULATIVNO OKOLJE, in poleg tega preživeli ogromno časa SKUPAJ,
– si bomo pomagali VSI družinski člani,
– naredili VSAKODNEVNI NAČRT, ki se ga bomo potrudili brez izjeme izpeljati,
– si postavili SKUPEN CILJ
pomagati mlajši hčerki, ki potrebuje veliko stimulacije na vseh področjih),
– ob tem UŽIVALI in sprejeli vlogo trenerjev, motivatorjev, animatorjev, navijačev in še kaj,se je situacija obrnila na bolje.
Namreč ko se starši sprostimo, začnemo uživati življenje, se veselijo tudi otroci. In ko so srečni, so pripravljeni sprejemati milijon informacij … in napredek se zgodi!
Starši otrok brez težav ali z manjšimi primanjkljaji imajo seveda lažjo nalogo. Kar pa ne pomeni, da jih otrok ne potrebuje ob sebi. Neredko beremo, kako težko jim je z otroki sedeti ure in ure ob domačih nalogah, kako ponavljati snov ali jim razlagati vsebine, ki jih sicer spoznavajo v šoli in naj bi bilo to več kot dovolj… Menim, da lahko te občutke spremenimo v veliko bolj prijetne, če naredimo popoldansko delo zabavno in UČENJE SPREMENIMO V IGRO z vmesnimi gibalnimi, senzornimi in intelektualnimi aktivnostmi.
Starši, ki tak način prakticirajo, bodisi intuitivno bodisi načrtno po programu, pripovedujejo, kako njihovi otroci uživajo. In ne samo da uživajo, tudi optimalno napredujejo na vseh področjih, in to tudi otroci, za katere so določeni terapevti rekli, da nikoli določenih mejnikov ne bodo dosegli – tudi pri teh otrocih se napredek pospeši in vse bolj sledijo svojim vrstnikom. Logično, saj so njihovi možgani aktivni in ker so otroci sproščeni ter se igrajo s starši, informacije tudi odlično sprejemajo.
Vsak otrok se rad uči, če mu je učenje predstavljeno na zabaven način. Če je otrok naveličan, se vedno vprašam, kaj delam narobe, da ni motiviran. Najbrž v tistem trenutku nisem zanimiva, torej moram spremeniti pristop. Ga zbuditi. Mogoče prekiniti aktivnost z neko drugo akcijo.
Kdaj vam največ informacij ostane v glavi?
1. Prvič, ko so vam predstavljene na simpatičen in zabaven način, in to v okolju, kjer se dobro počutite.
2. Drugič, ko vas NE PREVERJAJO neprestano.
Zato vam svetujem, da tudi vi otroka ne preverjate ves čas. Preverite ga ob priložnosti, da niti ne bo imel občutka, da ga preizkušate.
Postavite se v vlogo otroka. Tako kot vi se tudi on počuti nelagodno, ko ni prepričan, ali mu bo uspelo odgovoriti pravilno. To ga frustrira in posledično začne doživljati učenje kot nekaj neprijetnega. »Katera črka je to?« »Koliko je deset plus petnajst?« Starši bomo namreč še zelo dolgo vedeli več od svojih otrok, zato je tak proces mučnega preverjanja lahko neskončen. Prekiniti ga je treba že danes.
Zato vam svetujem: Podajte jim znanje na zanimiv in zabaven način, pa si bodo zagotovo več zapomnili in vas prej ali slej presenetili z znanjem, ki so ga skozi zabavno učenje pridobili. Na sprehodu vas bodo tako mimogrede spomnili, da na travniku raste ivanjščica, tisto zraven pa so spominčice. To pa zato, ker ste mu prej to na prijeten način že velikokrat povedali in ga pri tem niste preverjali.
In še zadnji nasvet: Vedno prenehajte, preden se otrok naveliča. Pomembno je, da so aktivnosti kratkotrajne, da je igrivo učenje dinamično in sistematično vpeto v vsakdan.Vse, kar ste danes prebrali, je primerno za učenje vseh otrok.
Kajti VSI OTROCI SE RADI UČIJO. Vsi, brez izjeme, Tudi tisti, ki imajo težave ali so zaznamovani z različnimi diagnozami. Slednje namreč prepogosto podcenjujemo, češ da tako ali tako ne bodo zmogli, saj nam je bilo tako rečeno, pa utrujeni so, pa ne zanima jih …V resnici pa ni tako. Vse je odvisno le od tega, s kakšnim pristopom bomo mi, starši, do njih pristopili. Z drugačnimi metodami branja, enciklopedičnega znanja, urjenja senzoričnih in motoričnih spretnosti, učenja govora in tako naprej jim lahko naredimo učenje tako zabavno, da nas bodo iz dneva v dan, ko si bomo mi že končno zaželeli ležanja na kavču, preganjali in hoteli še več.
Poglejmo PRIMER, kako že kmalu po rojstvu začnemo spodbujati gibanje. Otroci, ki se normalno razvijajo, po navadi plazijo, kobacajo, potem hodijo in tečejo. Nekateri otroci pa nimajo te sreče oziroma se ta postopnost odvija bolj počasi. Nič hudega, vsak ima svojo pot. Le potrpežljivi moramo biti in ga pri gibanju spodbujati z načrtnim in sistematičnim pristopom.
Kaj pa vseeno morate vedeti?
Otroci z razvojnimi težavami se morajo tako kot ostali otroci čim prej začeti gibati. Izogibajte se pripomočkom, kolikor se le da. Stran s prilagojenimi stoli, vozički, kolesi. Omogočite mu idealno okolje za bivanje, kar pomeni, da je otrok čim več na tleh, ki so varna in topla. In ne pozabite: položite ga na trebuh, naj bo čim manj na hrbtu. Če je mogoče, na steno dajte veliko ogledalo, v katerem se bo vaša princeska oziroma princ lahko opazoval. Okrog in okrog naj ga obkrožajo igrače, knjige oz. tisto, kar ima rad. Prej ali slej se bo začel stegovati po njih in počasi mu bo uspelo, da se bo premaknil. Najprej malo in po malo, potem vedno bolj.
Naj bo vaš otrok čim manj v vozičku. Naj v njem spi, ko je buden, naj bo na tleh ali pa ga nosite v naročju, da čuti ritem vašega gibanja, krepi mišice trupa in izboljšuje ravnotežje.
Pustite ga, da čim več aktivnosti izvede sam. Čim manj mu pomagajte. Naj pridobiva na samostojnosti.
Vsakodnevno izvajajte z njim vaje za moč, koordinacijo, propriocepcijo in vestibularne vaje. Z gibanjem se okrepi struktura telesa, pravilno dihanje, vid je vedno bolj izostren, hkrati gibanje vpliva na inteligenco otroka. Zato bodite potrpežljivi. Iz izkušenj vam povem, da se izplača. Vaš otrok bo tako vedno bolj uspešen, kar pomeni vedno bolj motiviran, samostojen in samozavesten.
To je bila samo primer grobomotorične stimulacije. Poleg MOTORIČNE stimulacije je smiselno v otrokov vsakdan načrtno vpeljati še različno SENZORNO stimulacijo (vidno, slušno, taktilno) ter nujno spodbujati razvoj komunikacije in pridobivanje socialnih veščin. Skratka, ne smemo pozabiti na CELOSTNI PRISTOP.
Dragi moji, verjemite mi, vse to preverjeno učinkuje. Vse do sedaj napisano je preizkušeno na lastnem otroku in na otrocih iz več kot sto družin, s katerimi sva že sodelovala do danes. Zato vam ne verjamem, če boste rekli, da to ni mogoče. Ker preprosto je.