Natančno se spomnim trenutka, ko sem se odločila stopiti na svojo pot.
Ne, nisem stala na hribu ob sončnem zahodu, s sapo v laseh in trdno odločitvijo v očeh. Nič drame, nič filmskih prizorov. Iskreno, bila je to nekakšna mešanica poguma, trme in morda celo rahle nepremišljenosti. Ampak … intuicija je zagotovo imela glavno besedo.
Vsaka sprememba je tvegana, predvsem zato, ker nas prisili, da zapustimo znano. A čeprav je cona udobja varna, v njej človek počasi zastane. Mene je vedno gnala potreba po rasti. Ne napredovati zame pomeni obstati. In to je zame največja izguba. Rasteš šele, ko se malo spotakneš, padeš in ugotoviš, da si čisto v redu tudi z rahlo modrico.
Na tej poti sem se naučila poslušati sebe, a se hkrati zavedati, kje so moja sidra. Tista, ki me držijo prizemljeno, ko se znajdem v vetru sprememb. Največja osvoboditev je zagotovo bila, ko sem se nehala obremenjevati z mnenji drugih in se začela izogibati ljudem, ki sesajo energijo hitreje kot slaba internetna povezava.
Najlepši trenutki pa so tisti, ko mi starši, s katerimi delam, pripovedujejo, da so našli svoj notranji mir, da so začeli zaupati vase, v svoje občutke in predvsem v svojega otroka.
Zato vem, da je bilo in je vredno.
Niti koraka na tej poti ne bi spremenila. Kajti izkazalo se je, da je to, da življenje izboljšujemo šele takrat, ko ga pomagamo izboljšati drugim, čisto dejstvo.