Zadnje dni delujem kot računalnik s preveč zapolnjenim diskom. Komaj najdem prostor za novo misel, vse se nalaga počasneje, vsaka odločitev potrebuje več časa …
Vsako leto pred poletnim dopustom pri sebi naredim prvo evalvacijo (drugo pa potem decembra). In letos se mi na trenutke zdi, da nimam veliko za pokazat. Edino, kar me pomirja (in dejansko je za pokazat), je Nina in njen razvoj. Njena pot se širi in vedno manj mojih smerokazov potrebuje. Je pa dejstvo, da bi se brez moje navigacije nekje na poti (vsaj zaenkrat) še vedno izgubila.
Ampak to se mi zdi samoumevno. Kajti biti mama je moja prioriteta. Nina pač potrebuje več moje prisotnosti kot njena sestra. Zanjo nisem samo mama, sem dejansko tudi učiteljica (to je pa zdaj že več kot očitno moje poslanstvo … učiteljica najstnikom, učiteljica staršem, učiteljica hčerki …). Je pa tudi obratno: obe punci nista le moji hčeri, ampak sta brez dvoma moji največji učiteljici. Vsaka na svoj način. In zato z njima rastem tudi jaz.
Res pa je, da sem vedno šele na drugem mestu. A me ne skrbi, zagotovo pridem kmalu na vrsto. Kajti čisto zares nisem obstala na mestu. Celo leto sem delala precej intenzivno, zato projekt za mlade starše ni več samo ideja – manjka le še nekaj zadnjih detajlov. Res pa ni še nič za pokazat … ker prej moram nujno še po gorivo. Tudi avto ne pelje naprej brez bencina. Vonj morja, sol na koži in v laseh (sol + veter = zame super frizura brez česanja, zato imam na morju vedno “good hair day”), sladoled na večernem sprehodu, dobra knjiga. To je vse, kar rabim. Ker vem, da včasih največ naredimo zase takrat, ko si dovolimo delati NIČ.
Ko se vrnem, bom spet prava jaz. Pripravljena, da izkušnje in znanje predam tistim, ki to želijo in potrebujejo.Tako pač je z mano. Delo za druge me izpolnjuje. Ampak šele ko napolnim sebe, lahko dajem naprej.
In sumim, da nisem edina.