Dolgo sem zbirala pogum, da povem. Da spregovorim o življenjski izkušnji in s tem mogoče lahko komu pomagam. Prijatelji so mi namigovali, naj delim izkušnje in uspehe s širšo množico, starši otrok s posebnimi potrebami prav tako, saj so bili veseli vsakega nasveta in pomoči. Po drugi strani pa sem se spraševala: Imam sploh pravico pisati o svojem otroku s posebnimi potrebami? In zakaj bi pravzaprav pisala o naši zgodbi? Zakaj bi izpostavila njeno ime in vse njene težave? Zakaj bi objavila njene fotografije in videoposnetke? In moje občutke ob vsem tem? In to brez, da bi jo kar koli vprašala …
Priznam, da to ni bila lahka odločitev. Sploh ker ne vem, kako to lahko vpliva na hčer, ko bo odrasla. Pa ne samo nanjo, na celotno družino.
Ko berem bloge, opažam, da so nekateri blogerji anonimni, nekateri spremenijo imena, nekateri pa odkrito, s fotografijami in videoposnetki, govorijo o svojih življenjih. In prav slednji so mi pomagali pri odločitvi, da odprem vrata v naš svet. Točno to namreč pogrešamo starši, da nam kdo iz lastne izkušnje da nasvet, nas usmeri, nam pove, da je marsikaj mogoče …
Potem pa mi je znanka nekoč ob kavi rekla: »To, da znanja, ki ga imaš, ne deliš z ostalimi starši, je sebično. To je tvoje poslanstvo.«
No, in zdaj pišem … Verjamem, da bo Nina nekoč ponosna.
Dobrodošli pri nas doma.
Jerneja Renko by
