Avgusta 1995 ne bom kar tako pozabila. Takrat sva se spoznala.? In 13. septembra 2003 sva se poročila.? Skupaj sva še danes. V dobrem in slabem.
Težko sem pametna, kaj je tisto, kar naju je obdržalo skupaj. Mogoče to, da sva kompatibilna na življenjskih področjih, ki so za naju pomembna. Mogoče to, da sva v odnosu iskrena. Da se pogovoriva o vsem, kar sva naredila, občutila, doživela. Vsaj z moje strani.?To je temelj, vse drugo je dobrodošla dopolnitev.
V sorodne duše pač ne verjamem. Sorodna duša smo lahko le mi sami. Ni človeka na tem svetu, ki bi nam podaril lepoto sveta in nas samih, če se vsega tega sami ne zavedamo. Mi moramo sebe naučiti ljubiti in se sprejemati takšne, kakršni smo. In ko prenehamo od drugih zahtevati, da zapolnijo praznino v nas, v naše življenje pridejo ljudje, ki slavijo našo popolnost.
Ne morem vedeti, do kdaj bo trajalo. Niti nočem. Dokler je lepo, dokler je odnos zdrav in dinamičen in vlada zaupanje, predanost, razumevanje, je to dober znak.? Najin odnos opazujeta tudi najini punci in le-ta bolj kot vsaka izrečena beseda vpliva nanju. Besede dobijo moč šele takrat, ko jih podkrepimo z dejanji. Otroci srkajo vse, kar mi mislimo, čutimo, kažemo. Zato čutim odgovornost, da dobita dober zgled.
Življenje je polno presenečenj. Danes sem v srečnem zakonu in upam, da bo tako tudi ostalo. A ker ne morem predvideti prihodnosti, se moj zakon lahko kadar koli poslabša.? Verjamem, da se večina zakoncev trudi na vso moč in poskuša rešiti, kar se da. A včasih pač ne gre. Del družbe ima to za neuspeh, a menim, da je večji neuspeh vztrajati v slabem zakonu brez prihodnosti. Nekoč sem nekje prebrala, da je razveza slabega zakona samo dokaz, da smo v nekem življenjskem obdobju verjeli, da je poroka dober korak, a se je izkazalo, da kot partnerja ne zmoreta skupaj hoditi skozi življenje in pač skupaj ne moreta biti srečna.
Ključno je, kaj kaj čutimo v srcu. Srca ne moremo zavajati. Čuti, da si zaslužimo ljubezen, ali pa tega ne čuti. Pravzaprav je čisto preprosto, pa vseeno tako komplicirano.?