Kaj je HOPS?
Na otrokov razvojni problem običajno mame odreagirajo bolj čustveno kot očetje. Le-ti smo navadno ob spoznanju, da njihov otrok razvojno zaostaja, bolj umirjeni in razumni. Zelo kmalu začnemo razmišljati o sistemu in procesu, s katerim bi stanje uredili oz. izboljšali.
Če se boste poglobili v otrokov razvoj, boste kaj kmalu odkrili ključno formulo, ki pravi, da je hitrost otrokovega razvoja enaka produktu njegovega potenciala in prejete ustrezne stimulacije. V naši ekipi to formulo imenujemo HOPS.
Z zavedanjem, da lahko pri lastnem otroku midva kot starša vplivava predvsem na področje S (stimulacija), sva se kmalu lotila raziskovanja, kje bi lahko pridobila kakovostno znanje o tem, kako prave stimulacije sestaviti v celovit razvojni program za otroka. To nama je v nekaj letih tudi uspelo in danes, po desetih letih aktivnega dela, sva na tem področju že zelo izkušena.
Staršem, ki se iz različnih razlogov trudite, da bi pospešili razvoj vašega otroka, podajam nekaj pomembnih dejstev. Predlagam, da jih upoštevate pri delu z vašim otrokom:
• Stimulativne vaje izvajajte z otrokom SLEHERNI DAN, saj bo v takem primeru učinek najboljši. Bolje vsak dan kratka vadba kot enkrat tedensko dolga vadba.
• Pri otrocih z resnimi razvojnimi težavami lahko dobre rezultate dosežete s 3- do 7-urnim dnevnim programom vaj.
• Stimulacija mora zajemati tudi področja, kjer otrok nima razvojnih težav. Obstaja namreč ogromno t. i. razvojnih verig, kjer osvojitev ene spretnosti sproži pogoje za drugo.
• Stimulacija naj bo premišljeno vkomponirana v otrokov vsakdan na način, da bo užival pri izvajanju. Vse skupaj naj bo zanj IGRA.
• Pripravite si DNEVNI NAČRT VADBE in na njem označujte, kaj ste že opravili.
• Vztrajajte, saj se morate tako vi kot tudi vaš otrok navaditi na nov in nekoliko drugačen način preživljanja dneva. Prilagajanje običajno traja med 2 in 3 mesece.
»Kje najdeš čas, da vsak dan toliko ur posvetiš otroku, ki ima težave?«
Ko se ti rodi otrok, ki ima težave in posledično vsak dan bolj zaostaja za vrstniki, je naloga in odgovornost vsakega starša, da mu pomaga. Ker si sam pač enostavno še ne zna. Poleg tega ni človeka na tem svetu, ki bi bil za kaj takega bolj motiviran kot mama ali oče, ki ju ima otrok najraje.
»Ampak to neskončno posvečanje predvsem otroku s težavami slabo vpliva na odnose v družini. Ni res? Ali se vam ne zdi, da so bratci oz. sestrice zapostavljeni?«
Ne, daleč od tega. Ko se starša odločita, da bosta delala z otrokom doma in se ne bosta več vozila na terapije na vse konce dežele, se družinsko stanje umiri. Mama ni več utrujena od voženj in poslušanja slabih napovedi s strani terapevtov in je posledično bolj spočita, zadovoljna. Kar posledično vpliva na vse ostale družinske člane. Otrok pa se skozi igro uči v domačem okolju, kjer se počuti prijetno in zato vse informacije sprejema optimalno. Ker sta oba starša tako več doma, sta pogosto na voljo tudi sestricam oz. bratcem; tam sta, ko ju potrebujejo, ko ju želijo kaj vprašati, ko se želijo k njima stisniti … In to jim daje varnost. Seveda pa se lahko po lastni želji vključijo v aktivnosti in pomagajo bratcu ali sestrici, ki potrebuje več stimulacije, hkrati pa rastejo ob dobrem zgledu, da je v življenju za uspeh treba trdo delati in se dobro organizirati.
»Kako pa vse to vpliva na partnerstvo?«
Partnerja povezujejo skupni interesi, cilji. Se strinjate? In če je tako cilj mame kot očeta pomagati lastnemu otroku na poti k samostojnosti, se še bolj povežeta. Skupaj načrtujeta in se skupaj veselita vsakega napredka.
To je le nekaj vprašanj, ki jih dobivamo starši, ki intenzivno delamo z otrokom DOMA. Mnogi se s takim načinom ne strinjajo. Tudi prav. Ampak midva z možem pa veva, da nisva samo midva tista, ki podpiševa vse, kar je zapisano v odgovorih.
Vse družine, s katerimi sva se srečala, so kmalu spoznale, da sicer NI LAHKO, A JE VREDNO. Kajti otroci so končno začeli napredovati.