Dejstvo je, da se starši, ko nam povedo, da z našim otrokom nekaj ni v redu, znajdemo v stiski. Predvsem mame smo tiste, ki največkrat odreagiramo zelo čustveno, kar pa nam vzame veliko moči in energije in nas pahne v svet nemoči, strahov in neskončnih skrbi. Znajdemo se pred situacijo, ko ne vemo, na koga naj se obrnemo, kdo nam lahko pomaga, kdo nas lahko potolaži in reče, da bo nekoč vse v redu. Potem nas napotijo na preglede k različnim strokovnjakom, tam pa vedno znova doživljamo udarce po glavi in samozavestne napovedi, česa vsega naš otrok nikoli ne bo zmogel. Priznam, obstajajo, ljudje, ki nas potolažijo in nam dajo upanje, a to so žal redke izjeme.
Na tem mestu naj povem, da vse, kar zdaj pišem, temelji na lastni izkušnji; pišem kot mama otroka s težavami v razvoju in kot svetovalka staršem, ki imajo prav tako otroke, ki se zaradi različnih vzrokov razvijajo počasneje od svojih vrstnikov. In vsi bi se strinjali z mano, da se moramo taki starši zbrati in temeljito razmisliti ter se poglobiti vase, da lahko delujemo močni, trdni in odločni. Le tako lahko pomagamo našim otrokom, da napredujejo in so vsak dan bližje samostojnosti.
Pravzaprav je trdnost staršev pomembna tudi v primeru, ko je otrok zdrav ali ima minimalne težave. Ključno pri vzgoji je, da je MAMA ZADOVOLJNA, DA SE MAMA DOBRO POČUTI. Prestrašena in neodločna mama ter oddaljen oče, ki slabo pozna lastnega otroka, nista prav dober tandem za vzgojo zrele, odrasle osebe.
A prav strah je tisti, ki nas, predvsem mame, ob slabih napovedih za našega otroka, ohromi. Takrat se moramo ustaviti, globoko zadihati in se krepko vzeti v roke.
Kako to dosežemo? Uf, ni enostavno, ampak se vsekakor da.
V nadaljevanju bom podala nekaj strategij, ki preverjeno držijo oziroma so vsaj meni najbolj pomagale, da sem se sestavila in zavihala rokave ter začela pomagati lastnemu otroku. Najprej pa moramo razčistiti nekaj:
STARŠI MORAMO VERJETI V SVOJEGA OTROKA. MORAMO MU POPOLNOMA ZAUPATI, DA BO ZMOGEL IN DOSEGEL POTENCIALE, KI SO MU BILI DANI OB SPOČETJU.
Staršem, ki imamo otroke z razvojnimi težavami, ni lahko. Vedno znova poslušamo, kako otrok ne zna tega in zaostaja in ne bo zmogel in ne vem še kaj …
Da sem se sama takrat pobrala, sem prebrala ogromne literature (najbolj mi je pomagal Kojčev Učbenik življenja in Sharmov menih, ki je prodal svojega ferrarija) in sem si zapisovala misli o življenju. Počasi so se mi usedle v možgane in mi še danes pomagajo, ko mi zmanjkuje moči. Seveda sem jih z leti na osnovi izkušenj preoblikovala, saj je dejstvo, da se brez akcije oz. našega aktivnega delovanja ne zgodi veliko …
Pa še nekaj: DIAGNOZE IN SLABE NAPOVEDI VAS NE SMEJO USTAVITI. V SVOJEGA OTROKA MORATE POPOLNOMA VERJETI IN ČIM PREJ ZAČETI Z NJIM NAČRTOVANO DELATI.
Primer: »Moj je avtist in zato ne sledi navodilom.« Ne! Pozabite na vse sugestije, ki so vam bile “podarjene” skozi proces! VI SE KOT MAMA ALI OČE MORATE PREPROSTO ODLOČITI, DA BO VAŠ OTROK DRUGAČEN. DRUGAČEN V SMISLU, DA BO RUŠIL STEREOTIPE. DA BODO STROKOVNJAKI REKLI, DA NE MOREJO VERJETI, DA JE TAKO NAPREDOVAL.
In tako bo vaš otrok kmalu začutil, da mu zaupate. Da verjamete vanj. Jasno in odločno mu povejte, da mu stojite bo strani. Tako bo vaš otrok začutil podporo in varnost, med vami in njim se bo vzpostavil pravi stik. AMPAK V RESNICI MORATE VANJ VERJETI!
Potem boste dovolj močni, da začnete z delom in popolnoma usmerite energijo v vašega otroka, ki ta trenutek najbolj potrebuje pomoč. In kdo mu bo pomagal, če ne vi starši, ki ste na tem svetu najbolj motivirani, da ga vodite na poti k samostojnemu in kakovostnemu življenju?
IN TU SE PRAVO DELO ŠELE ZAČNE …