Vsak od nas je drugačen, edinstven, s svojimi lastnostmi in posebnostmi, ki bogatijo skupnost. A kljub temu drugačnost še danes neredko vzbuja tesnobo. Ljudje se bojimo tistega, kar nam ni znano. Evolucijske teorije nakazujejo, da se je skozi zgodovino v skupinah razvijala tendenca zavračati tisto, kar ni bilo skladno z normami, saj je to lahko predstavljalo nevarnost za preživetje. Danes živimo v drugačnem svetu, kjer bi morala biti raznolikost darilo, vendar se ti strahovi še vedno manifestirajo v nezavednih predsodkih, ki ustvarjajo distanco.
Je možno, da nas drugačnost spominja na lastno ranljivost?
Je možno, da se ljudem, ki nas opominjajo, da se življenje lahko v hipu spremeni, da nihče ni imun na nesrečo ali bolezen, raje izognemo?
Ali gre le za nevednost, kako pristopiti k nekomu, ki je drugačen?
Kaj pa vem. Zagotovo pa drži, da danes živimo v kulturi, ki poveličuje popolnost – popolno telo, popolno produktivnost, popolno življenje. Drugačnost se zdi kot odklon od te nerealne idealizacije, kar pa vodi v diskriminacijo in nerazumevanje.
A če pomislim, je logično, da je tako, kot je. V naši družbi se na primer že pri vključevanju otrok z razvojnim zaostankom v vrtce in šole pokaže, kako inkluzija pogosto ne odigra vloge, ki bi jo morala. Ti otroci pogosto sploh ne dobijo priložnosti, da bi jih vključili v redne programe. Namesto da bi jim omogočili, da se razvijajo v raznolikem okolju, kjer bi lahko rasli skupaj z vrstniki brez razvojnih izzivov, jih prezgodaj usmerijo v razvojne vrtce ali šole s prilagojenim programom. Glavni igralci znotraj tega sistema pogosto tem otrokom ne zaupajo, da bodo zmogli, zato jim zapirajo vrata in jih že vnaprej oropajo za mnoge informacije in izkušnje.
Zato ni presenetljivo, da mnogi odrasli reagirajo z nelagodjem in nesprejemanjem – če sistem sam ni naklonjen k vključevanju in spodbujanju razumevanja, kako naj to razvijejo posamezniki?
Eden izmed načinov za razbijanje stereotipov in zbujanje empatije so zagotovo osebne zgodbe. Zato sem o tej izkušnji pisala v svoji osebnoizpovedni knjigi Posebna punca. In zanimivo je, da se mnogi branja te knjige sploh ne lotijo, češ da svet posebnim potreb ni njihov svet. A Posebna punca je sporočilo za čisto vsakega posameznika in le oris življenjskega potovanja z zdravimi in manj zdravimi odločitvami ter prijazen opomnik, da sebe najbolje spoznamo, ko pozabimo nase …
Moja mlajša hči Nina je “otrok s posebnimi potrebami”, vendar nikoli nismo želeli, da bi bila omejena na okvire te definicije. Od začetka nam je sporočala, da spada v ta raznolik svet, in zato nismo želeli slediti tistim, ki so jo želeli pospraviti v predal, kjer bi bilo priložnosti za napredek manj in kjer bi ostala ujeta v okvirih, ki jih določa njena diagnoza. Verjeli smo, da bo s tem, ko se bo gibala med »zdravimi«, bolj optimalno napredovala, kar se je tudi zgodilo in se še dogaja.
Ljudje radi urejajo svet v preproste predalčke – tako je lažje. In začne se zelo zgodaj. Sama verjamem, da je rešitev v tem, da že na ravni izobraževalnega sistema starši skupaj z vzgojitelji in kasneje učitelji iščemo poti in damo otroku možnost, da začne na vrhu. Ali pa vsaj tik pod njim. Z vrha je lažje stopiti nižje, kot pa se pozneje vzpenjati navkreber, in to z nahrbtnikom, polnim zdravniških mnenj, diagnoz in vedno tudi predsodkov.
Nina je našo družino usmerila na pot, kjer neprestano srečujemo ljudi, ki cenijo njeno drugačnost, jo prepoznajo tako v njeni inteligentnosti kot tudi v šibkosti in se od nje učijo. Ti ljudje so postali naši zavezniki, bodisi s preprostimi gestami prijaznosti bodisi s tem, da jo vključujejo v dejavnosti, ji dajejo priložnosti za rast ali ji preprosto stojijo ob strani.
Karel Gržan pravi: »… Ni bolj ali manj inteligentnih, vsak je najboljši na svojem področju …, skratka, inteligenc je cel kup in če nam ekonomizem/hrematizem ni popolnoma ukalupil pameti v svoje koncepte, bi bilo vredno in pomembno, da vsakega odkrijemo in potrdimo na njegovem osebnostnem področju odličnosti.”
Ko odpremo svoje srce in um za raznolikost, spoznamo, kako osupljivo lep je svet, kjer se vsakdo lahko izrazi v svoji edinstvenosti. Ne gre le za podporo tistim, ki so drugačni, temveč za to, da se tudi sami od njih čim več naučimo.
Nina nas je brez dvoma naučila, da je prav v drugačnosti skrit ključ do bolj pristne človečnosti, do sveta, kjer se sprejemanje rodi iz razumevanja in ne iz usmiljenja.
Je raznolikost nekaj, kar resnično razumemo in sprejemamo, ali le toleriramo, dokler nam ne prekriža poti?