Vsi se v življenju srečujemo z izzivi. Bolezen v družini, občutek ujetosti v toksičnem odnosu, izgubljenost v iskanju svojega mesta v družbi … Vse to so lahko situacije, ki nas vržejo iz ravnotežja. In včasih se res zdi, kot da življenje pred nas postavlja ovire samo zato, da bi nas utrudilo.
A sama mislim, da je resnica drugačna.
Skrivnost je v tem, kako to, kar se nam zgodi ali dogaja, doživljamo in kako se odločimo odzvati. Viktor Frankl je v knjigi Človekovo iskanje najvišjega smisla zapisal: “Vse človeku lahko vzamejo, razen ene stvari – zadnje od človekovih svoboščin: da izbere svoj odnos do okoliščin, ki ga obdajajo.”
Ne govorim o naivnem metanju peska v oči. Nihče ne trdi, da je bolečina lažja, če si jo lepše razložimo. Ne gre za zanikanje težav, ampak za izbiro očal, skozi katera bomo gledali na svoje življenje. Lahko rečemo: “Zakaj jaz? Zakaj ravno moja družina? Vse gre narobe.” Ali pa se vprašamo: “Kaj lahko iz tega potegnem? Kaj me ta izkušnja uči?”
Žal mi je za tiste, ki ostajajo ujeti v vzorcu iskanja krivcev. Kajti rešitev je navadno v tem, da prevzamemo odgovornost nase, za svoje misli in dejanja, ter gremo v akcijo.
Vsak izziv, s katerim se soočamo, je kot knjiga, ki jo piše življenje. V njej so poglavja s težko in z nepredvidljivo vsebino, ki nas šokira in strese do temeljev, pa tudi poglavja z vsebino, ki nas napolni z radostjo. Vse te zgodbe pa lahko razumemo kot lekcije, ki nam koristijo za rast, za drugačen pogled na življenje.
Odkar nosim očala hvaležnosti in zaupanja, da mi življenje le prinaša izkušnje, ki me krepijo, živim bolj lahkotno. To niti najmanj ne pomeni, da je vse lepo ali popolno. Gre samo za to, da sprejmem lekcije, ki mi jih življenje brezkompromisno navrže, se učim, se ne predam in vedno znova najdem lepoto v trenutkih, ki me obdajajo.
Lepota življenja je pač odvisna od tega, skozi kakšna očala ogledamo.
Kakšna očala pa ste vi izbrali?