Dobra stvar, slaba stvar, kdo ve?

Staram se, kdo se pa ne. In to naravno. Ampak to me sploh ne skrbi, učim se pa tudi neprestano. Od tega sem na nek način odvisna. Če se ustavim, postanem nezadovoljna in sitna.

In ja, za vse, ki me sprašujete, če kaj pišem … Pišem tudi. Gre samo za to, da misli zaenkrat držim pri sebi. Zaenkrat.

Je pa resnica tudi ta, da se mi ves čas nekaj dogaja. Pa ne samo lepo. Še vedno se sem in tja vprašam, zakaj pa je tega treba bilo … Pa se potem spomnim na zgodbo o kmetu, ki mu je pobegnil konj.

»Kakšno smolo imaš!« mu reče brat. Kmet skomigne z rameni. »Dobra stvar, slaba stvar, kdo ve,« reče. Teden dni kasneje se pobegli konj vrne domov in s seboj pripelje prekrasno divjo kobilo. »To je izjemno,« mu reče brat, medtem ko opazuje z rahlo zavistjo. Kmeta tudi to znova ne gane. »Dobra stvar, slaba stvar, kdo ve,« reče. Nekaj dni kasneje kmetov sin zajaše kobilo v upanju, da jo bo ukrotil, toda kobila se upre in dvigne na zadnje noge, fant pade na tla in si zlomi nogo. »Kakšna nesreča,« reče kmetov brat s pridihom zadovoljstva. »Dobra stvar, slaba stvar, kdo ve,« mu znova odgovori kmet. Naslednji dan vaške fante pokličejo v vojsko, toda ker ima kmetov sin zlomljeno nogo, mu ni treba iti. Kmetov brat mu reče, da je to zagotovo najboljša novica od vseh. »Dobra stvar, slaba stvar, kdo ve,« odvrne kmet.

Če tudi vam življenje ne teče po za vas idealnem scenariju, je to morda dobra stvar, slaba stvar. Kdo ve?