Priznam, da si nikoli nisem mislila, da bo starejšo hčerko Vito za prvo avtorsko pesem navdihnila sestrica … Seveda je samoumevno, da se v naši družini že veliko let odvijajo pogovori na temo izzivov v razvoju otroka in maksimalnem izkoriščanju potencialov in notranji motivaciji in moči, ki jo ljudje premoremo …. Odkar se je rodila mlajša Nina, je pravzaprav to naš svet. In tudi Vita živi v njem. Brez da bi midva kot starša Viti sploh kdaj moralizirala, kaj je za rast in osebni razvoj pomembno, je do tega prišla sama. Očitno drži, da je zgled tisto, kar šteje, ne pa prazno besedičenje.
Že v knjigi sem pisala o tem, da so mi nekateri očitali, češ da se Vitina angažiranost za dejavnosti, nenehna želja po učenju in vsi ti njeni uspehi dogajajo zato, ker si želi osrečiti naju kot starša, ker Nina mnogih mejnikov ne dosega. Kaj pa vem, mogoče. In če to drži, priznam: Sem kriva. Pa vendarle … če bi jo zares poznali, bi videli, kako ona uživa v glasbi, v ustvarjanju in kako vse počne z dobro voljo in ljubeznijo. In jaz jo poznam. Tako kot mama pozna svojo hčer. Zato nisem ravno prepričana, da imajo tisti ljudje prav. Dejstvo je, da je bila že kot majhen otrok zahtevna do sebe, in to na vseh področjih, že takrat se je kazala njena perfekcionistična naravnanost. In ta se je pokazala tudi pri oblikovanju njene prve avtorske pesmi V SEBI SKRIVAŠ MOČ.
Ko je pokazala besedilo, sva se z možem spogledala. In da je bila prav Nina njen navdih za te napisane besede … Priznam, da me je globoko ganilo.
K snemanju videospota je Vita povabila otroke z razvojnimi izzivi. Mi je nekako logično, saj nas takšne, posebne družine, ves čas spremljajo na naši življenjski poti. Da pa se je spomnila še na otroke z rakom … se mi je pa zdelo preprosto lepo. Res je, da se je že večkrat srečala s to boleznijo … Moja mami, jaz, mojega očeta je maligni melanom pred petimi meseci poslal na oni svet …
Očitno je Viti popolnoma jasno, da so vsi ti otroci in mladostniki ambasadorji življenja. Da jih ne smemo pomilovati, pač pa jih moramo občudovati. Kajti oni nam sporočajo, da so padci in ovire pač samo del poti in da nikoli ne smemo pozabiti, da je pogum tisti, ki pričara krila in nas dvigne do neba.
Ah, veste kaj? Priznam, da sem zelo ponosna nanjo. Na glas priznam. Pa četudi se sliši osladno.
Zdaj pa vas spomnim samo še na čmrlja:»Ne zmorem! Kdor to pravi, sam sebi postavlja omejitve. Pomisli na črmlja. Črmljeva površina kril znaša 0,7 cm2 pri teži 1,2 g. Po doslej znanih zakonih aerodinamike je nemogoče, da bi pri takem razmerju teže in površine kril letel. Vendar pa čmrlj tega ne ve … in kar leti.« (Iz knjige Vlaste Nussdorfer Nekaj bi vam rada povedala)
Pesem lahko poslušate na: https://www.youtube.com/watch?v=xaIr2ui6V1M.
Sploh ne dvomim, da se boste tudi vi našli med vrsticami.
