Smo starši profesionalci?

Kaj pomeni biti profesionalec? V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je profesionalec nekdo, ki se poklicno ukvarja s čim, oziroma nekdo, ki strokovno, dobro opravlja kako delo. Kako naj torej nekomu razložim, kaj pomeni certifikat, ki sva ga z možem pridobila na ameriškem inštitutu? Tam namreč piše, da sva »professional mother« in »professional father«.

Da sva prišla do tega naziva, predvsem pa znanja, ki sva ga potem preizkusila na lastnem otroku, je trajalo nekaj let. Zaslužila nisva nič, kar se pri opravljanju nekega poklica ponavadi zgodi, nasprotno, ogromno sva za to plačala. A pravijo, da se v življenju vse povrne. Čeprav ne v denarju, se nama je že kmalu začelo vračati, saj je Nina začela delati očitne napredke na vseh področjih, in vrača se nama še danes, ko lahko pridobljeno znanje posredujeva staršem, ki so tako kot midva pripravljeni za svojega otroka marsikaj žrtvovati.

Če pomislim, sva bila z možem takrat svoji hčeri trenerja in motivatorja. Sedem ur na dan stimulacije za spodbujanje senzoričnega, motoričnega in intelektualnega razvoja. Poleg tega sem bila sama še kuharica, ki je poskrbela, da so vsi družinski člani jedli zdravo hrano, in čistilka, ki je hišo čistila z naravnimi čistili. Vse točno po navodilih s strani inštituta. Hkrati sva bila organizatorja, da je vse teklo po načrtu, in sva torej skrbela, da so vsakodnevno prišli na pomoč še drugi člani družine. To sva jemala tako resno, da za druge sploh nisva bila dosegljiva. Razen seveda za starejšo sestrico. Samo še tabla Starša pri delu – ne moti! je manjkala na vhodnih vratih ali telefonski tajnici.

Tako je bilo vsak dan, brez izjeme. Dve leti. Nina naju je namreč rabila ves čas. Če bi jo pustila, bi ležala na tleh ali pasivno sedela nekje v nekem stolčku ali vozičku. Midva pa bi imela čas zase. Saj veste, da se sprostiva, saj si menda starši, ki imamo otroke s težavami v razvoju, še posebej moramo vzeti čas zase in živeti polno življenje. No, midva na take sugestije nisva reagirala, pravzaprav sva počela ravno nasprotno. Starševstvo sva vzela kot poklic, ki je pač plačan malo drugače. Danes lahko rečem, da tega, kar sva s trdim delom omogočila Nini, ne zamenjam niti za trenutek prostega časa, ki bi ga sicer lahko imela.

Najverjetneje ste pomislili, da je tole malo noro, vem pa, da naju nekateri razumete, saj gre vseeno za otroka s težavami v razvoju. Tako odreagirajo mnogi starši, češ da midva pač morava, njim pa na srečo ni treba, saj njihov otrok nima tako velikih težav. Nekaj že drži, ampak ni čisto tako.

Nina je najina mlajša hči. Starejša, Vita, je dvanajstletna punca, ki se dobro zaveda, kdaj ravna prav in kdaj ne. Ve, kaj so njene naloge in je samodisciplinirana ter posledično uspešna na mnogih področjih. Ima ogromno energije, ki jo usmerja v šolske obveznosti, glasbo in šport. Prvi dve leti, preden se je rodila mlajša sestrica, sva ji tako kot Nini posvečala ves svoj čas. Popolnoma jasno mi je, zakaj tako zelo obožuje knjige in branje, zakaj ima rada gibanje in neprestano nekaj počne. Zato, ker sva vse to počela z njo, kasneje, ko sva se tako intenzivno ukvarjala z Nino, pa je Vita opazovala in srkala način življenja, ki je bil takrat vse prej kot dolgočasen. Obe pa se trudiva obe enako motivirati, pohvaliti, ob neprimernem vedenju pa dobita tudi kritiko, ukrep, sicer svojega vedenja ne bosta nikoli sposobni korigirati. Za obe veljajo enaka pravila. Psiholog dr. Bogdan Polajner pravi, da je zrel starš tisti, ki ve, da se mora otroku tudi kdaj zameriti in mu dati ukrep. »To je zanj usluga, pomoč. Ne pa da mislimo, da smo dobri, ko ga takšnih stresov osvobodimo in ga potem z vidika značaja, osebnosti, mentalitetnih in vedenjskih vzorcev kvarimo. S tem ustvarjamo človeka, ki je brezčuten, ki nima občutka krivde in slabe vesti, ki ga lomi in povzroča trpljenje drugim – takrat lahko govorimo že o mladih sociopatskih osebnostih.«

Zakaj to pišem? Želim namreč povedati, da niso le otroci s težavami v razvoju tisti, ki nas, starše, potrebujejo ob sebi. Čisto vsi, brez izjeme, nas rabijo. Preprosto zato, da jih spodbujamo k prevzemanju odgovornosti za dnevne aktivnosti, jim postavimo meje, jim zagotovimo dovolj ljubezni, jih naučimo posvečati dovolj pozornosti lastnemu zdravju, družini in prijateljem ter jih naučimo, kako se spopasti z neuspehom in razočaranjem.

Nedolgo nazaj smo s prijatelji klepetali prav o tej temi: o starševstvu. Najbrž niti ne slučajno, ampak vsi smo se strinjali, da je vlogo starša treba pač vzeti smrtno resno. Najprej to, potem pride čas zase. Samozavestno smo razmišljali, da so naši otroci na pravi poti. V šoli upoštevajo pravila, niso pasivni, ko izbirajo med fajn in prav, kot to poimenuje dr. Vesna Vuk Godina, znajo izbrati slednje. Mogoče zato, ker nihče od nas ne verjame otroku prijazni vzgoji, pri kateri otroka razumemo, ne kaznujemo, ne soočamo z avtoriteto niti s frustracijami, pač smo mnenja, da se morajo otroci tako kot mi nujno držati pravil. In zanimivo je, da smo bili že vsi od nas nemalokrat deležni komentarja: »Vama je lahko, ker imata pridne in mirne otroke.« Pridne in mirne otroke? Žal nihče od nas ni takih prinesel že kar iz porodnišnice. Take smo vzgojili. Učili smo jih in jih še vedno učimo, kako z upoštevanjem pravil postati odrasla oseba, ki zna hkrati razmišljati po svoje in ki zna svojo energijo usmeriti tako, da maksimalno izkorišča svoj potencial. Trudimo se jih primerno funkcionalno usposobiti, da se bodo znašli v družbi.  In, žal, ni otroka, ki bi to znal narediti brez svetovalca. Najboljša otrokova svetovalca pa sta brez dvoma mama in oče. Razlika med otroki je samo ta, da nekdo potrebuje več usmerjanja kot drugi. To pač lahko povem iz prve roke.

 

Moje življenje je prepleteno z otroki in mladostniki. Nekaj ur na teden delam v šoli, kjer se družim z njimi in spoznavam njihove značajske poteze ter vedenjske vzorce. Zaradi svoje življenjske situacije sem še posebej pozorna na tiste, ki so malo drugačni, zanimivi na svoj način, ki se kažejo kot vzgojno zahtevni, težko vodljivi, ki iščejo negativno pozornost in ki jim pozitivne primanjkuje. Lahko gre za specifične težave, pogosto pa takemu otroku manjka občutek varnosti, pripadnosti, stabilnosti in ljubezni v družini in mnogi zato reagirajo včasih tudi deviantno. Takrat vem, da je najbolj pomembno, da navežem stik s starši. Potem si oddahnem, ko vidim, da so otrokovi starši pripravljeni na akcijo in na spremembo načina življenja, ki ga je potrebno v tistem obdobju pač prilagoditi otroku, ki ima težavo. Zavihajo rokave kot pravi profesionalci. Sem pa žalostna, ko naletim na sicer pogost fenomen sodobne družine, torej da starši ne prevzamejo starševske vloge in prepuščajo otroke v vzgojo in oskrbo inštitucijam, starim staršem, televiziji, računalniku in ostalim pomočnikom, sami pa preživijo večino časa v nujnih službenih in manj nujnih obslužbenih aktivnostih ter iščejo številne druge izhode iz družine, pa čeprav bi bila že ura druženja z otrokom v stiski na dan dovolj. Tako žal ne gre. Starši smo namreč tisti, ki lahko v največji meri pomagamo otroku, ostali nam lahko sicer stojijo ob strani, vendar v tej zgodbi niso ključni element. In krivično je, da to od kogar koli drugega starši sploh pričakujemo. Tako razmišljanje ne bo obrodilo sadov.

V zadnjih letih imava z možem vse več priložnosti, da se srečujeva s starši, ki prav tako kot midva starševsko vlogo vzamejo zelo resno. Tisti, ki prihajajo k nama po nasvete, so že tako ali tako trdno odločeni, da bodo življenje popolnoma prilagodili otroku, da bo le-ta s polno paro napredoval. To so starši, ki vzamejo odgovornost v svoje roke in se ne hudujejo nad inštitucijami in sistemom, ampak energijo usmerijo v otroka. In njihovi otroci v resnici kmalu pokažejo, česa vsega so sposobni, hkrati pa pridobijo mnoge druge veščine, ki jim pomagajo, da v življenju premagujejo ovire, na katere naletijo.

Žal nekateri starši tega ne zmorejo in se umaknejo ter iščejo nove alternative. Tisti, ki pa se odločijo, da bodo delali z otrokom sami doma, pravijo, da to niti najmanj ni lahko. Seveda ni, ker to je tista, težja pot. Ampak vedno znova, ko se spet srečamo, so zadovoljni, srečni, polni entuziazma. Seveda, saj so tudi njihovi otroci vedno bližje k samostojnosti. To so starši, ki intenzivnega treniranja čez dan ne vidijo kot neke naporne terapije, pač pa kot premagovanje ovir in pripravo na življenje. So starši, ki se zavedajo, da so otroku dolžni pomagati pri napredku. So organizirani, sistematični, dosledni, zanesljivi, samodisciplinirani. In ker jih njihovi otroci pri tem opazujejo, je velika verjetnost, da bodo postali takšni tudi oni. In ti starši so profesionalci. Ker strokovno in predano opravljajo svoje delo.

Pogosto razmišljam, kakšna škoda se dela otrokom in mladostnikom, ki jim starši ne posvetijo svojega časa. Verjamem, da nekateri zaradi različnih okoliščin ne zmorejo, ne razumem pa tistih, ki namesto da bi se s svojim otrokom vsaj malo pogovarjali, mu prisluhnili, šli z njim na sprehod, skupaj skuhali kosilo ali spekli pecivo, se igrali mikado, gumitvist ali šah, raje sedijo doma pred televizorjem ali pa skačejo z rekreacije na rekreacijo ter se posvečajo izključno samo sebi. Če bi le-ti čas, preživet z otroki, doživljali kot eno samo uživanje in polnjenje baterij, bi vse skupaj postalo preprosto in bi bili zadovoljni tako starši kot njihovi otroci. Mi sami smo se odločili, da bomo imeli otroke. Torej jih vzgajajmo. To je največ, kar lahko naredimo. Sicer ni nujno, da bodo postali takšni, kakršne smo imeli namen vzgojiti, saj pri tem močno vlogo igra tudi družba, vendar jih bomo brez slabe vesti, ker smo dali vse od sebe, lahko poslali v svet. In če na to nismo pripravljeni, naredimo manj škode, da pogodbe za tak poklic sploh nikoli ne podpišemo.

Jerneja Renko by

Za več informacij o razvojni metodologiji SPECIAL TEAM kliknite TUKAJ!