Ves čas sem v stiku s starši, ki imajo otroke z razvojnim zaostankom. In dejstvo je, da taki starši zares nimamo prav veliko časa, ki bi ga namenili sebi. Nikoli ne bomo pozabili, kako smo ure in ure, dan na dan spodbujali hčerko na vseh področjih, da se je njen razvoj začel premikati v pravo smer. No, vsakodnevno spodbudo ji seveda nudimo še danes, čeprav v manjši meri, saj smo mnoge cilje že dosegli. ?
Priznam, včasih je noro naporno, sploh če se začneš primerjati s tistimi, ki takih izzivov nimajo. Predvsem mamam je na trenutke težko, saj smo nenehno bombardirane s strani medijev, objav na socialnih omrežjih itd., kako moramo skrbeti zase, da bomo lahko poskrbele še za otroka. A nihče ne pomisli, da otrok raste … in ko otrok s posebnimi potrebami zraste v najstnika, je prepozno za ukrepanje. ? Pravzaprav to velja tudi za zdrave otroke. Potrebujejo nas prej, v zgodnjem obdobju … da jih naučimo, kako postati samostojna, zrela osebnost.
?Zato smo taki starši zadovoljni z malim. Z vsako prosto uro, redko tudi prostim dnem.
Res je lepo, ko te pokličejo prijatelji (ki ti še ostanejo in razumejo, da je življenje staršev otrok s posebnimi potrebami pač malo drugačno) in te povabijo na izlet. Pa še takrat uvidiš, da ne moreš iz svoje kože … rineš proti cilju, ne glede na okoliščine. Na primer na Nanos ob dežju, megli in vetru. ? A da smo si dovolili privoščiti kulinarična doživetja v Goriških brdih, je treba prej doseči vrh. ?
V redu, se strinjam, to pač ni nič takega. ? Sama kot mama sem bolj kot na dosežen vrh ponosna na to, da si midva kot starša lahko končno privoščiva čas za naju in za prijatelje. Da sva punci naučila samostojnosti in se znajdeta kak dan tudi sami.?
Jah, včasih bi raje videli, da nekdo zamahne s čarobno paličico in nas pripelje tja, kjer hočemo pristati. Resnica pa je, da ni bližnjic – gre za trdo delo, odločenost in fokus. Tako preprosto je to. ?