Akcija!

Pred dnevi sem sedela v čakalnici v zdravstvenem domu. 🥴

Nehote sem poslušala debato dveh starejših gospa (mimogrede, ta oblika sklona mi že od nekdaj zveni čudno).

»Ja, veš, križ me boli. Že pol leta. Pa mi nihče ne zna pomagat. Ti zdravniki, saj sploh nimajo več časa za nas, paciente. Kako ste pa pri vas?«

»Zaenkrat smo zdravi. Drugače pa, saj veš. Tale naša država, nizke penzije, zdravstvo, politika …«

Sem se hotela oglasiti, pa se nisem. So me misli odpeljale stran … premlevala sem, kako radi ljudje iščejo krivce drugje, udrihajo vsepovprek po državi, zdravstvu, šolstvu itd., vedno je kriv nekdo drug. 👊

Marsikaj res drži, vsi to občutimo, vendar jeziti se na svet ne predstavlja rešitve. Prej obratno. Izčrpava te. Sprememba se začne v nas samih, v vsakem posamezniku. Vse, kar lahko spremenimo, smo mi in ko spremenimo sebe, spremenimo vse.

To sem spoznala sama, ko se nama je z možem rodila hči z razvojnimi težavami. Imela sva dve možnosti: bentiti nad zdravstvom, kako malo sistem poskrbi za take otroke in njihove starše, ali pa pljuniti v roke in začeti razmišljati »out of the box«. 🤘

To slednje je bila prava rešitev, kajti če bi hotela vplivati na spremembe na višjem nivoju, bi hči že zdavnaj zrasla v odraslo osebo. Bog ve, s kakšnimi posledicami, če ne bi ukrepala sama.

Mogoče zveni nekoliko nerealistično, vendar sva vedno, ko sva poslušala sebe, svojo INTUICIJO, izbrala pravo pot. Le-ta je po mojih izkušnjah večkrat težja in bolj naporna, ampak človek premaga lahko marsikatero oviro.💪

Spomnim se besed, ki jih je nekoč v nekem intervjuju izrekel msgr. Alojz Uran, upokojeni slovenski nadškof: »So težki trenutki, človek skozi vse življenje doživlja različne preizkušnje in ko gledaš nazaj, vidiš, da je imelo vse nek določen smisel, ki ga takrat, ko se nekaj dogaja, ne razumeš in težko sprejmeš, vendar pa zaupaš, da nekdo vodi naša pota in nismo sami.”

Pogosto beremo, da moramo razmišljati pozitivno, iskati dobro v še tako težkih trenutkih. Res je, se strinjam. A to žal ni dovolj. Potrebna je AKCIJA. Najbrž poznate zgodbo o plevelu, ki raste na njivi. Če greste na to njivo in si z rokami v žepu govorite, da ni plevela, vam najbrž ni treba govoriti, da je plevela ogromno, toliko, da lahko preraste njivo. Plevela ne bo več takrat, ko ga boste izpulili. Ko boste ukrepali in začeli delati.

Tako preprosto je to.😉