Zaupam življenju

Resnično sem hvaležna za vsa voščila, ki sem ji dobila ob 43. rojstnem dnevu. Ja, brez zadrege povem, koliko sem stara. Čeprav naj menda ženske o svojih letih ne bi govorile. Pravzaprav že od nekdaj stremim k temu, da tabu teme to ne bi več bile. Tako kot se o družinah, ki imajo otroka s posebnimi potrebami, nič rado ne razpravlja, še manj pa o boleznih, kot je rak. In vse to označuje tudi mene …

Zato s ponosom povem, koliko let sem na tem svetu. Na tej vijugasti življenjski poti z nenadnimi ovinki sem se namreč že marsičesa naučila. A Adrian P. Kezele pravi, da nas lahko pošteno skrbi, če mislimo, da smo se naučili že vse, kar se naučiti da.

Tokrat sem se ob zdravici 🥂Na zdravje🥂veliko bolj kot kdaj koli prej zavedla, da je zdravje res neprecenljivo. In priznam, zadnje soočenje z diagnozo mi je dodobra pognalo strah v kosti. Za celotno družino je to velik izziv.

Vsega pač ne moremo imeti pod nadzorom. Nosi nas tok, ki je močnejši od nas samih. Življenje nam pripravlja presenečenja in po vsaki težki preizkušnji smo malo zrelejši.

Kaj lahko naredimo? Nekaj lahko prispevamo sami – skrbimo za aktivnost, zdravje, druženje itd. – hkrati pa se prepustimo impulzom v sedanjem trenutku … poslušamo … opazujemo … in zaupamo v življenje, saj je vse, kar se zgodi, za nekaj dobro.

Ni res?🧡